Sodba VIII Ips 10/99 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO] Ob prenehanju delovnega razmerja sklenjenega za določen čas tožena stranka, glede na to, da ni bilo odločbe o prenehanju delovnega razmerja, tožnika ni bila dolžna opozarjati oziroma ga seznanjati z njegovimi pravicami obveznostmi in možnostmi, ki jih ima kot brezposelna oseba pri pristojnem zavodu. To pa pomeni, da tožena stranka ne more biti kriva za zamudo prijave tožnika pri pristojnem zavodu za zaposlovanje in zato tožniku tudi ni odškodninsko odgovorna, ker ta ni pridobil pravice do nadomestila za čas brezposelnosti.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna izplačati 540.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, zaradi prikrajšave pri denarni pomoči in mu povrniti stroške postopka. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno laično revizijo. Navajal je, da sodišče zaradi ravnanja odvetnika njegovega problema ni pravilno obravnavalo. Meni, da je za to, da ni dobil pravice do nadomestila kot brezposeln delavec, kriva tožena stranka, kar bi potrdilo zaslišanje prič in njega samega. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Revizija ni utemeljena. Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Revizija ni dopustna zaradi graje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP), zato revizijsko sodišče ni moglo upoštevati tovrstnih revizijskih navedb. Revizija ni utemeljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Revizijsko sodišče, enako kot sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, ugotavlja, da tožena stranka tožeči stranki ni odškodninsko odgovorna. Po določbi prvega odstavka 73. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 69/89 in 42/90) mora organizacija povrniti delavcu škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, če utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom. Po splošnih načelih pa je po prvem odstavku 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) določeno, da kdor povzroči škodo drugemu, mora škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V prvem odstavku 170. člena ZOR pa je določeno, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja organizacija združenega dela (gospodarska družba), v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da toženi stranki oziroma njenim delavcem ni mogoče očitati, da v danih okoliščinah ne bi ravnala tako, kot bi bilo treba, kot sta to pravilno zaključili obe nižji sodišči. Tožniku, ki je imel sklenjeno delovno razmerje za določen čas, je delovno razmerje prenehalo zaradi poteka določenega časa (določba drugega odstavka 18. člena ZDR), zato ni bila potrebna še posebna konstitutivna odločba o prenehanju delovnega razmerja in zato tudi ni bilo obveznosti, določene v 102.a členu ZDR. Ob prenehanju delovnega razmerja sklenjenega za določen čas zato tožena stranka, glede na to, da ni bilo odločbe o prenehanju delovnega razmerja, tožnika ni bila dolžna opozarjati oziroma ga seznanjati z njegovimi pravicami obveznostimi in možnostmi, ki jih ima kot brezposelna oseba pri pristojnem zavodu. To pa pomeni, da tožena stranka ne more biti kriva za zamudo prijave tožnika pri pristojnem zavodu za zaposlovanje in zato tožniku tudi ni odškodninsko odgovorna, ker ta ni pridobil pravice do nadomestila za čas brezposelnosti. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila zavrnitev tožnikovega odškodninskega zahtevka materialnopravno pravilna in je revizijo v skladu z določbo 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je določbe ZPP, ZTPDR in ZOR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).