Appeal dismissed because plaintiff failed to appeal first instance, making judgment final against them in joint tort case.

Revizija se zavrže kot nedovoljena.

[JEDRO]

V spornem primeru je treba ugotavljati dovoljenost revizije glede na določbe prvega odstavka 382. člena ZPP. Ta določa, da je možno vložiti revizijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. V sporni zadevi prvotožena stranka ni vložila pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ta je zato, ker gre za navadno in ne enotno sosporništvo, postala pravnomočna za prvotoženo stranko. V 196. členu ZPP so določene predpostavke, ob katerih je dopustno z eno tožbo tožiti več tožencev. V 200. členu ZPP je urejeno navadno sosporništvo, za takšno sosporništvo pa gre v tej zadevi. V tem členu je določeno, da je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka, in da njegova dejanja in opustitve ne koristijo in ne škodijo drugim sospornikom. To pomeni, da se vsak sospornik pravda samostojno, iz tega pa izhaja, da imajo različna pravna opravila za sospornike različne posledice, oziroma, da je sodba zoper enega sospornika lahko pravnomočna, zoper drugega pa ne. Zato prvotožena stranka zaradi prej citirane določbe revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje ne more vložiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnice in razsodilo, da sta ji prvo in drugotožena stranka dolžni povrniti zahtevano škodo in ji povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila samo drugotožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožničin zahtevek zoper drugotoženo stranko kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo je vložila pravočasno revizijo prvotožena stranka zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je v izpodbijani sodbi sodišče napačno uporabilo veljavne predpise, saj se je tožnica poškodovala pri pravnem predniku drugotožene stranke.

Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ponovno razsodi, da sta ugotovljeno terjatev dolžni plačati obe toženi stranki nerazdelno.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena tožeči in drugotoženi stranki, od katerih je na revizijo odgovorila drugotožena stranka, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Drugotožena stranka je prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

V spornem primeru je treba ugotavljati dovoljenost revizije glede na določbe prvega odstavka 382. člena ZPP. Ta določa, da je možno vložiti revizijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. V sporni zadevi prvotožena stranka ni vložila pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ta je zato, ker gre za navadno in ne enotno sosporništvo, postala pravnomočna za prvotoženo stranko. V 196. členu ZPP so določene predpostavke, ob katerih je dopustno z eno tožbo tožiti več tožencev. V 200. členu ZPP je urejeno navadno sosporništvo, za takšno sosporništvo pa gre v tej zadevi. V tem členu je določeno, da je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka, in da njegova dejanja in opustitve ne koristijo in ne škodijo drugim sospornikom. To pomeni, da se vsak sospornik pravda samostojno, iz tega pa izhaja, da imajo različna pravna opravila za sospornike različne posledice, oziroma, da je sodba zoper enega sospornika lahko pravnomočna, zoper drugega pa ne. Zato prvotožena stranka zaradi prej citirane določbe revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje ne more vložiti.

Revizijsko sodišče je revizijo, ko je ugotovilo, da ni dovoljena, v skladu z določbo 392. člena ZPP zavrglo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).