Sodba VIII Ips 216/98 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Pod uporabo materialnega prava je v disciplinski zadevi treba razumeti tudi upoštevanje okoliščin, ki vplivajo na to, kako strog disciplinski ukrep se naj izreče, kot tudi okoliščin, ki vplivajo na to ali se naj izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa pogojno odloži.

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno sodišče je s sodbo delno ugodilo zahtevku tožnice in ji izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za dobo devet mesecev ter posledično ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, zato je toženi stranki naložilo, da jo pozove nazaj na delo in ji od 11.3.1995 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica storila hujšo kršitev delovne obveznosti, ker je 3., 4. in 7.11.1994 neupravičeno izostala z dela, vendar je glede na ugotovljene olajševalne okoliščine dovolj kaznovana, če tudi se izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja ne izvrši.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica izostala z dela v času, ko je bila njena hčerka bolna, saj je bila 3.11.1994 po pregledu v Zdravstvenem domu hospitalizirana. V bolnici je ostala do 7.11.1994, 21. in 22.11.1994 pa je bila na pregledu v otroškem dispanzerju. Upoštevajoč tudi dejstvo, da tožnica še ni bila disciplinsko kaznovana, je odločitev prvostopnega sodišča utemeljena.

Tožena stranka je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji navaja, da je bila tožnica neupravičeno odsotna tri dni in da se v disciplinskem postopku niso našli razlogi, ki bi opravičevali izrek pogojnega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je s spremembo ukrepa prekoračilo svoja pooblastila ter poseglo v gospodarsko politiko tožene stranke. S tem je kršilo materialni zakon. Ni v pristojnosti sodišča, da bi presojalo, katere olajševalne okoliščine mora tožena stranka upoštevati. Tožničina dejanja sama so dovolj obteževalne okoliščine, ker je izostala z dela brez zaprosila in brez opravičila. Revident predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne.

Skladno z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti, iz kakšnih razlogov in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (386. člen ZPP). Zakon izrečno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). To pomeni, da revizijsko sodišče ne sme presojati ugotovljenega dejanskega stanja, ampak je nanj vezano. Pravilnost uporabe materialnega prava revizijsko sodišče preizkusi glede na ugotovljeno dejansko stanje.

Tožena stranka v reviziji ni določno navedla, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi naj bila podana, zato je revizijsko sodišče lahko le ugotavljalo, ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Take kršitve revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje revizijsko sodišče ugotavlja, da je materialno pravo pravilno uporabljeno. Pod uporabo materialnega prava v obravnavanem primeru je treba razumeti tudi vse okoliščine, ki vplivajo na to, kakšen, kako strog disciplinski ukrep se naj izreče, in okoliščine, ki vplivajo na to, ali se izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa pogojno odloži ali ne. Sodišče, ki presoja zakonitost izpodbijanih disciplinskih odločitev, zato ni prekoračilo svojih pooblastil, ko je ugotavljalo, ali so podane okoliščine za pogojno odložitev izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa. Sodišče mora po uradni dolžnosti preizkusiti, če je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, in če ugotovi, da ni bilo, mora izpodbijano odločitev ustrezno spremeniti. Revizijsko sodišče se strinja, da so pri tožnici v času storitve hujše kršitve delovne obveznosti obstojale take okoliščine, ki sta jih ugotovili nižji sodišči, ki opravičujejo odložitev izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Glede na obrazloženo, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).