Sodba VIII Ips 46/99 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

V kolektivni pogodbi delodajalca je določeno, da je treba disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja obvezno izreči, če delavec prihaja na delo v vinjenem stanju. Ker je izrek navedenega ukrepa v aktih delodajalca obvezno določen, ugotavljanje posebnih okoliščin po 89. členu ZDR ni potrebno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke, ki so ugotovili, da je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 6. točki 18. člena Podjetniške kolektivne pogodbe P. ("prihajanje na delo v vinjenem stanju ali pod vplivom mamil"). V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik pred 7.4.1993, ko je bil vinjen na delovnem mestu, večkrat prihajal na delo v vinjenem stanju in da so dokazane posebne okoliščine po 89. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje. Upoštevane so bile obteževalne in olajševalne okoliščine, ugotovljene so bile posebne okoliščine po 89. členu ZDR. Kršitev, ki jo je storil tožnik, je bila pravilno kvalificirana po določbi 6. točke 18. člena PKP.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je razveljavitev izpodbijane sodbe.

Navajal je, da sta obe sodišči bistveno kršili določbe postopka, ker nista obrazložili posebnih (kvalifikatornih) okoliščin iz 89. člena ZDR.

Disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja je dovoljeno izreči le, če so dane posebne okoliščine iz 89. člena ZDR. Te morajo biti podane kumulativno, ker jih zakon našteva drugo za drugo in ne dopušča alternativnosti. Tožnik ni z ničemer ogrožal življenja in zdravja delavcev in drugih delovnih ljudi, prav tako pa zaradi njegovega dejanja ni nastala večja škoda in ni bil bistveno ogrožen delovni proces.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno in zato omejeno pravno sredstvo. Na podlagi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Prvostopno in drugostopno sodišče sta obrazložili posebne okoliščine iz 89. člena ZPP, zato nasprotne trditve v reviziji niso sprejemljive. Sicer pa pomeni uporaba 89. člena ZPP uporabo materialnega prava.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

V 18. členu PKP je določeno, da komisija izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, če delavec stori katero od dvanajstih izčrpno naštetih hujših kršitev delovnih obveznosti. V 89. členu posebne okoliščine obravnavane v zvezi s hujšimi kršitvami delovnih obveznosti, za katere se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja (beseda: lahko) in v zvezi s katerimi se morajo ugotavljati posebne (kvalifikatorne) okoliščine. Ker je po navedeni določbi PKP določen obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tudi za kršitev, ki jo je storil tožnik, ugotavljanje posebnih okoliščin po 89. členu ZDR ni bilo potrebno.

Zaradi navedenega za odločitev na revizijski stopnji niso pomembne navedbe v reviziji o vsebini 89. člena ZDR in o značaju posebnih okoliščin (alternativnost, kumulativnost).

Zaradi obrazloženega je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/94) kot predpis Republike Slovenije.