Sklep VIII Ips 123/97 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže kot nedovoljena.

Tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

[JEDRO]

Zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o stroških postopka, po sklenitvi sodne poravnave, revizija ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je od toženca zahteval, da mu izplača plačo za čas od 23.5.1990 do 15.8.1991. V sporu sta stranki na glavni obravnavi pri Delovnem sodišču dne 7.5.1996 sklenili sodno poravnavo. V poravnavi se tudi ugotavlja, da so z njo urejena vsa razmerja med strankama, razen stroškov postopka. Delovno sodišče je s sklepom odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Višje delovno in socialno sodišče je kot pritožbeno sodišče s sklepom ugodilo pritožbi tožnika in tožencu naložilo, da tožniku povrne 116.250,00 SIT stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče navaja, da je bila poravnava sklenjena ob izrecnem zagotovilu, da bo glede povrnitve stroškov tožnika sodišče odločilo s posebnim sklepom, zato ne pride v poštev pravna domneva iz prvega odstavka 159. člena Zakona o pravdnem postopku, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške, če se spor konča s sodno poravnavo.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je toženec pravočasno vložil revizijo, v kateri navaja, da je tožnik res najprej pogojeval poravnavo s povrnitvijo stroškov, potem pa je ta pogoj opustil.

Sodišču druge stopnje očita, da ni upoštevalo 159. člena Zakona o pravdnem postopku, ki jasno določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške. Revident predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi, zavrne pritožba tožnika in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru tožnik navaja, da v tem primeru revizija ni dovoljena, ker je sodišče odločalo le o stroških postopka, in predlaga, da se revizija zavrže kot nedovoljena.

Revizija ni dovoljena.

Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 129.

člena ZPP). Enako velja za sodno poravnavo, saj ima sodna poravnava enake učinke kot sodba - pravnomočnost in izvršljivost (323. člen ZPP). Po določbi 400. člena ZPP se revizija lahko vloži zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Z izpodbijanim sklepom o stroških postopka postopek ni bil pravnomočno končan, pač pa je bil pravnomočno končan s sklenitvijo sodne poravnave. Zahteva za povrnitev stroškov postopka je vedno akcesorne narave in je zato ni mogoče uveljavljati samostojno, pač pa le v postopku, zaradi katerega so stroški nastali.

Glede na obrazloženo v obravnavanem primeru revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena, zato je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 392. člena ZPP zavrglo kot nedovoljeno.

Sodišče je o stroških na revizijski stopnji odločilo na podlagi prvega odstavka 166. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).