Sklep II Ips 955/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO] Posledice izostanka navedbe vrednosti spornega predmeta in izostanek postopanja po določilu 40. čl. ZPP glede dovoljenosti revizije zadevajo tudi toženo stranko.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora izstaviti tožnici listino, ki bo sposobna za vpis lastninske pravice do 1/4 na hiši v K., ki stoji na parceli št. 303/2 vl. št. 1218 z ustrezno pravico uporabe na tej parceli. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, s katerim je bil višji tožbeni zahtevek zavrnjen, pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v preostalem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec z navedbo revizijskih razlogov iz člena 385 ZPP in predlogom na njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka. Razlogi sodb nižjih sodišč naj bi bili v nasprotju s podatki spisa in javnimi listinami. Stara hiša v K. ni bila skupno premoženje pravdnih strank. Sporno zgradbo pa je toženec sezidal z lastnimi sredstvi in z odškodnino za telesne poškodbe iz prometne nesreče z dne 21.10.1960. Tožnica je predložila celo vrsto listin, ki so zadevo samo zameglile. Bolj malo se je trudila v gospodinjstvu, pa tudi s šiviljstvom ni veliko zaslužila. Nikjer ni bila v službi. Nobena od prič ni potrdila, da bi tožnici dajala denar. Ni upoštevano, da mora toženec po sodbi z dne 9.11.1989 tožnico vzdrževati. Premalo so upoštevani tudi zelo visoki toženčevi dohodki, ki jih je imel v policiji. Tožnica na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku). Revizija ni dovoljena. V premoženjskopravnem sporu (za takšen spor gre v tej pravdi) je pravica do revizije po določbi 3. odstavka 382. člena ZPP omejena. Odvisna je od (napovedane) vrednosti spornega predmeta (v tej zadevi predpisane glede na začetek spora dne 30.5.1990 v prehodnih določbah novel ZPP - Uradni list SFRJ št. 4/77 do 20/90 v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91-I) v znesku 8.000,00 din - sedaj SIT. Ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek (2. odstavek 186. člena ZPP) mora tožeča stranka navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Ta navedba je potrebna tudi zaradi uporabe določbe 382. člena ZPP in v okviru zagotovitve strankine pravice do revizije predstavlja obvezno sestavino tožbe. Poleg navedenega načina zagotovitve pravice do revizije (predvideva ga tudi določba 2. odstavka 40. člena ZPP) je zakonsko predviden le še način iz 3. odstavka 40. člena ZPP - ob očitno prenizko ali previsoko navedeni vrednosti spornega predmeta - ko se sodišče samo še pred začetkom obravnavanja glavne stvari prepriča o pravilnosti navedene vrednosti. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo. Sojenje na 3. stopnji je izjema od načela dvostopenjskega sojenja. Kadar je revizija načelno dovoljena, vendar odvisna od navedbe vrednosti spornega predmeta, si mora pravico do revizije zagotoviti tožeča stranka sama. Le tako je mogoče pravilno razlagati določbo 2. odstavka 40. člena, 2. odstavka 186. člena in 3. odstavka 382. člena ZPP. Vendar pa si v tej pravdi tožeča stranka zaradi izostanka navedbe vrednosti spornega predmeta v tožbi pravice do revizije ni zagotovila. Iz podatkov spisa tudi ni razvidno, da bi sodišče zaradi ugotovitve vrednosti spornega predmeta postopalo v skladu z določbo 3. odstavka 40. člena ZPP - bodisi samo, bodisi na predlog strank. V tem obsegu pravne posledice izostanka navedbe vrednosti spornega predmeta zadevajo tudi toženo stranko, ki vlaga revizijo. Navedba vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožena stranka podala v odgovoru na tožbo, je po povedanem procesno neupoštevna in sicer ne glede na to, da z zneskom 5.500,00 SIT ne dosega v noveli ZPP iz leta 1990 predpisane mejne vrednosti spornega predmeta, ki jo je treba upoštevati pri odločanju o dopustnosti revizije. Tožena stranka torej nima pravice do revizije, zaradi česar je bilo treba revizijo na podlagi določbe 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči.