Sklep VIII Ips 188/95 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Sodišče druge stopnje v obrazložitvi ni navedlo, na kaj je oprlo ugotovitev, da je tožnik zamudil rok za vložitev predloga in iz česa je sklepalo, da je bil o odpovedi nesporno obveščen najpozneje 9.5.1991. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Utemeljitev odločbe sodišča druge stopnje, da je bil tožnik nesporno obveščen o odpovedi najpozneje navedenega dne, je tudi v nasprotju s prvim odstavkom 221. člena ZPP, ker niso bili izpolnjeni pogoji o tem, da je mogoče navedeno okoliščino šteti za nesporno.

Katere določbe ZPP o vročanju se uporabljajo v postopku pri delodajalcih, izhaja iz 103. člena ZDR. Odločba o prenehanju delovnega razmerja tožniku ni bila vročena tako, kot določa ZPP v zvezi z osebno vročitvijo (prvi odstavek 142. člena), pa tudi ne tako, kot je določeno za nadomestno vročitev (drugi odstavek 142. člena) in za odklonitev vročitve (144. člen).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu pri tožencu delovno razmerje ni prenehalo dne 15.5.1991, da delovno razmerje še traja, da ga je toženec dolžan pozvati nazaj na delo, da mu je dolžan plačati vse neizplačane dohodke in povrniti stroške postopka.

Ugotovilo je, da tožnik ni hotel sprejeti odpovedi delovnega razmerja, zato je šteti, da mu je bila odpoved vročena. Tožnik je izostal z dela, zato je storil hujšo kršitev delovne obveznosti, ki je opredeljena v 6. alinei 122. člena Kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki (Uradni list SRS, št. 18/89, v nadaljevanju: KPDSO). Odpoved delovnega razmerja, v kateri ni navedena kvalifikacija kršitve delovne obveznosti, je nepopolna zaradi toženčeve neukosti.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika po uradni dolžnosti izpodbijano odločbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da ni pogojev za sodno varstvo (predlog je zavrglo). O pritožbi sodišče druge stopnje v izreku ni odločilo. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da je bil tožnik o tem, da mu toženec odpoveduje delovno razmerje, obveščen nesporno najpozneje 9.5.1991. Predlog pri sodišču je vložil šele 21.6.1991, torej znatno po izteku petnajstdnevnega roka, ki je bil določen v 216. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/77, 30/78, 27/82, 45/82, 11/83, 24/83, 5/86, 18/88), ki je na podlagi 137. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, v nadaljevanju: ZDR) veljal do 13.5.1994.

V pravočasni reviziji, ki jo je zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vložil tožnik, je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Navajal je, da ni prejel odpovedi delovnega razmerja, ki mora biti izdana v pisni obliki in vročena po predpisanem postopku. Zato tožnik ni zamudil roka za vložitev tožbe (predloga).

Ugotovitev sodišča druge stopnje, da je odpoved prejel najpozneje 9.5.1991, ni dokazana, ni pa tudi obrazložena, ker sodišče druge stopnje ni navedlo, na kaj je oprlo svojo odločitev. Izpovedbi priče in toženca nista prepričljivi.

Deponiranja odpovedi pri občinskem upravnem organu ni mogoče šteti za zakonit način vročitve odpovedi delavcu.

Ustna odpoved ni zakonita, poskus vročitve odpovedi ne zadošča.

Revizija je bila na podlagi prvega in tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je omejeno in izredno pravno sredstvo, zato sodišče izpodbijano odločbo preizkusi samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijanega sklepa revizijsko sodišče ni ugotovilo kršitev iz navedene točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revident v reviziji uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka, ki bi naj bila v tem, ker sodišče druge stopnje odločitve ni obrazložilo in ker ni navedlo, na kaj je oprlo svojo odločitev. Revizija torej smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki je podana tudi takrat, če izrek sodbe (odločbe) nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Na kaj je sodišče druge stopnje oprlo ugotovitev, da je tožnik zamudil rok za vložitev predloga (tožbe) in iz česa je sklepalo, da je bil o odpovedi nesporno obveščen najpozneje 9.5.1991, v obrazložitvi odločbe ni navedeno. Utemeljitev sodišča druge stopnje, da je bil tožnik obveščen o odpovedi nesporno najpozneje navedenega dne, je tudi v nasprotju s prvim odstavkom 221. člena ZPP, ker niso bili izpolnjeni pogoji o tem, da je mogoče navedeno okoliščino šteti za nesporno. Sodišče prve stopnje v zvezi z vročanjem ugotavlja, da je zaradi tega, ker je tožnik odklonil sprejem, šteti, da je bila vročitev opravljena. Dokazne opore za ugotovitev, da je bila tožniku odpoved vročena oziroma da je bil o njej obveščen v skladu z določbami o vročanju, ni v prvostopni in tudi ne v drugostopni odločbi. Podan je torej navedeni revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, zaradi česar revident ne more uvaljavljati razlogov, ki se nanašajo na dejansko stanje (prepričljivost izpovedb priče in toženca, datum in način vročitve odpoveti).

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno. Dne 24.4.1990 je začelo veljati prvo besedilo ZDR (Uradni list RS, št. 14/90), dne 16.2.1991 pa spremenjeno besedilo ZDR (Uradni list RS, št. 5/91). ZDR v 103. členu določa, da se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oziroma pri delodajalcih (za določanje rokov, način vročanja in podobno) smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Do 13.5.1994, ko je začel veljati zakon o delovnih in socialnih sodiščih, je veljal zakon o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 24/74, 38/84, v nadaljevanju: ZSZD), ki je v drugem odstavku 24. člena določal, da se glede vprašanj postopka, ki niso urejena v skladu z določbo prvega odstavka tega člena in z drugimi določbami tega zakona, smiselno uporabljajo določbe prvega do petindvajsetega poglavja ZPP, če ustrezajo naravi sporov iz samoupravnih odnosov. ZSZD vročanja ni urejal, določbe ZPP pa so ustrezale pogojem, ki jih je zahtevala navedena določba ZSZD. Zaradi tega je glede pravnih učinkov odločb in sklepov organizacij oziroma delodajalcev treba upoštevati drugi odstavek 334. člena ZPP, ki določa, da ima sodba nasproti strankam učinek šele od dneva, ko jim je vročena.

Toženec bi moral tožniku odločbo o odpovedi vročiti tako, kot je določeno v ZPP. (Na to je opozorilo že sodišče druge stopnje v sklepu z dne 21. oktobra 1993, opr. št. 654/93-3.) Odločbe, ki so navedene v prvem odstavku 142. člena ZPP in zoper katere je dovoljena posebna pritožba (oziroma v delovnih sporih tožba oziroma predlog), morajo biti osebno vročene tistemu, o katerega pravici oziroma obveznosti je bilo odločeno. Če osebna vročitev ni mogoča, se opravi nadomestna vročitev (drugi odstavek 142. člena v zvezi z 141. členom ZPP). Če tisti, ki mu je pošiljka namenjena, odkloni sprejem, je treba upoštevati 144. člen ZPP. Vročevalec v takšnem primeru pusti pisanje v stanovanju ali prostorih, kjer ta oseba dela, ali pa ga nabije na vrata stanovanja oziroma prostorov. Na vročilnici napiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje. Šteje se, da je s tem vročitev opravljena. Za dokaz o tem, katera listina je bila vročena, je potrebno, da je na poštni pošiljki, npr. na poštni ovojnici, točno navedeno, kakšna oziroma katera listina se vroča.

Kakšne so odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi, urejajo 366. in naslednji členi ZPP. V primerih, ko sodišče druge stopnje zavrže tožbo (prvi odstavek 366. člena, drugi in tretji odstavek 369. člena ZPP) vedno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijsko sodišče po obrazloženem ugotavlja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in da zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. V skladu s prvim odstavkom 394. člena ZPP in na podlagi predloga v reviziji je na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Določbe ZPP in ZSZD je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.