Sodba VIII Ips 81/96 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve pravno odločilnih dejstev nižjih sodišč, zato jih tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (tretji odstavek 385. člena ZPP). Iz ugotovljenih pravno relevantnih dejstev pa je razvidno, da je imel tožnik - tudi po 18.7.1991 -

status aktivnega pripadnika bivše JA in sicer vse do dneva razrešitve to je 31.12.1991. Zato ostanejo neupoštevne vse revizijske navedbe, ki se nanašajo na okoliščine, da naj bi bil tožnik po 18.7.1991 na dejanski razpolagi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za priznanje pravice do izplačevanja akontacije predčasne starostne pokojnine potem, ko je ugotovilo, da ... ne izpolnjuje v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju vojaških pokojnin predpisanih pogojev, da je bil po 18.7.1991 nepretrgoma na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožnik pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. V njej navaja, tako kot ves čas postopka, da izpolnjuje vse pogoje iz protiustavnega odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, saj je bil po 18.7.1991 dejansko na razpolagi. V času agresije je bil zaprt v vojašnici, ker nobenemu pripadniku bivše JA ni bilo dovoljeno, da bi jo zapuščal. Poudarja tudi, da je bil deležen groženj z vojaškim sodiščem in odvzemom pravic iz pokojninskega zavarovanja. S tem, da je bilo tožniku z odločbo ministrstva za notranje zadeve z dne 16.6.1993 podeljeno slovensko državljanstvo, je dokazano, da pri agresiji na Republiko Slovenijo ni sodeloval. V revizijskem predlogu predlaga, da se reviziji ugodi, izpobijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču.

Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji kot izrednem pravnem sredstvu, če je vložena zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, mora revident navesti katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 385. člena ZPP naj bi bila podana. Revizijsko sodišče namreč preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Tožnik v reviziji ni navedel, katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija, naj bi nižji sodišči v postopku storili. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo preizkusiti, ni pa ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti.

Po tretjem odstavku 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato izpodbijanje sodbe druge stopnje iz tega revizijskega razloga ni dopustno.

Revizijski očitek, da je bilo ob vložitvi tožbe zaradi ugotovitve obstoja zakonitih ovir za pridobitev pravice tožnika do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine, materialno pravo zmotno uporabljeno, ni utemeljen. Tudi revizijska zahteva, da se tožniku prizna v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92 - v nadaljevanju: odlok)

predpisani status kot pogoj za pridobitev pravice, ni sprejemljiva. Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve pravno odločilnih dejstev nižjih sodišč, zato jih tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (tretji odstavek 385. člena ZPP). Iz ugotovljenih pravno relevantnih dejstev pa je razvidno, da je imel tožnik - tudi po 18.7.1991 -

status aktivnega pripadnika bivše JA in sicer vse do dneva razrešitve to je 31.12.1991. Zato ostanejo neupoštevne vse revizijske navedbe, ki se nanašajo na okoliščine, da naj bi bil tožnik po 18.7.1991 na dejanski razpolagi. Prav tako so pravno nepomembne navedbe o tožnikovem nesodelovanju pri agresiji na Republiko Slovenijo, saj sta obe nižji sodišči ugotovili, da zadržek iz drugega odstavka 2. člena odloka ne obstoji. Revizijsko sodišče opravi preizkus uporabljenega materialnega prava na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 385. člena ZPP).

V konkretnem primeru je revizijsko sodišče zato smelo presojati le, ali sta sodišči glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo. Ugotovilo je, da je odločitev, s katero sta tožnikov zahtevek na izplačilo akontacije predčasne pokojnine zavrnili in vzdržali v veljavi odločitev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Ljubljani, zakonita in pravilna. Po ugotovitvah obeh nižjih sodišč tožnik ni izpolnjeval statusnega pogoja iz 2. alinee prvega odstavka 2. člena odloka, predpisanega za priznanje uveljavljene pravice. Zato tudi po presoji revizijskega sodišča za ugoditev tožbenemu zahtevku ni podana materialno pravna podlaga.

Ker revizijska trditev, da je v izpodbijani sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno zaradi opisanih razlogov ni utemeljena, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temeljijo odločitve revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).