Supreme Court dismisses pension appeal as applicant failed to meet statutory age requirement by the cutoff date.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Iz ugotovljenih pravno relevantnih dejstev obeh nižjih sodišč izhaja, da tožnik do 18.10.1991 ni dopolnil 48 let starosti, kot jo za pridobitev pravice do predčasne starostne pokojnine pogojujejo 15., 16. in 97. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. list SFRJ, št. 7/85) na katerega uporabo napotuje druga alinea prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Odlok, Ur. list RS, št. 4/92). Obe nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnik izpolnil zahtevano starost 48 let šele 10.11.1991, torej po datumu, ki je kot pogoj za prevzem izplačevanja pokojnine vojaškim upravičencem predpisan v prej omenjeni drugi alinei prvega odstavka 2. člena odloka. Ker tožnik ni izpolnjeval v odloku določenih statusnih pogojev, je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za priznanje pravice do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine iz finančnih sredstev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije potem, ko je ugotovilo, da R.S. ne izpolnjuje v drugi alinei prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin predpisanega pogoja, da bi do 18.10.1991 dopolnil 48 let starosti, določenega kot enega izmed pogojev za priznanje pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri ni določno navedel nobenega izmed v 382. členu ZPP predpisanega revizijskega razloga. Za izpodbijano drugostopno odločbo meni, da ni pravilna, pravična in zakonita. Zato predlaga revizijskemu sodišču, da razveljavi odločitvi obeh nižjih sodišč in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V reviziji ponavlja svoje navedbe ter poudarja, da je pokojnina ena izmed osnovnih pravic iz delovnega razmerja, ki se z podzakonskimi akti ne sme urejevati, še manj omejevati. Varstvo pravice do pokojnine - kot ene izmed pridobljenih pravic - priznane od 30.6.1992 dalje, mu zagotavlja 18. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Datum 18.10.1991 določen v drugi alinei prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, do katerega mora upravičenec izpolniti pogoje za priznanje pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, nasprotuje ustavnemu načelu enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave Republike Slovenije).

Na vročeno revizijo se Državno tožilstvo Republike Slovenije, ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija tožeče stranke ni določna v izvajanjih, v čem naj bi bila nezakonitost napadene odločbe. Revizijsko sodišče je zato navedeno odločbo preizkusilo v okviru uradne dolžnosti (386. člen zakona o pravdnem postopku, Ur. list SFRJ, št. 4/77-27/90 - v nadaljevanju ZPP) ter pri takem preizkusu ugotovilo, da ni bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka (iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP).

Na dejansko stanje, preizkušano na drugi stopnji, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je revizijsko sodišče vezano, ker sta obe nižji sodišči izhajali pri reševanju spora iz pravilnih materialnopravnih izhodišč in sta zato pravilno ugotovili vse odločilne okoliščine spora. Sicer pa so v reviziji ponovljene trditve, ki se nanašajo na dejansko stanje, procesnopravno nedopustne (tretji odstavek 385.

člena ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje je po presoji revizijskega sodišča dajalo prepričljivo podlago za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka (na razveljavitev odločb Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 19.2.1993 in 30.6.1993) in za ugoditev njegovemu dajatvenemu zahtevku na plačilo mesečnih akontacij vojaške predčasne starostne pokojnine. Iz ugotovljenih pravno relevantnih dejstev obeh nižjih sodišč izhaja, da tožnik do 18.10.1991 ni dopolnil 48 let starosti, kot jo za pridobitev pravice do predčasne starostne pokojnine pogojujejo 15., 16. in 97. člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. list SFRJ, št. 7/85) na katerega uporabo napotuje druga alinea prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Odlok, Ur. list RS, št. 4/92). Obe nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnik izpolnil zahtevano starost 48 let šele 10.11.1991, torej po datumu, ki je kot pogoj za prevzem izplačevanja pokojnine vojaškim upravičencem predpisan v prej omenjeni drugi alinei prvega odstavka 2. člena odloka. Ker tožnik ni izpolnjeval v odloku določenih statusnih pogojev, je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Okvir pravne presoje v sporni zadevi je, kot je pravilno poudarilo drugostopno sodišče, že omenjeni odlok. Ta je v 2. členu določil kot enotni kriterij za prevzem izplačevanja pokojnin in drugih dajatev vojaškim zavarovancem izven kroga upravičencev po 18. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I) izpolnitev predpisanega statusnega pogoja, ki ga je vezal na časovno obdobje od 18.7.1991 do 18.10.1991. Upoštevajoč naravo odloka, katerega sprejem je bil potreben za začasno ureditev izplačevanja pokojnin in drugih dajatev vojaškim zavarovancem, tako določeni kriterij ne more vzbujati dvomov v ustavnost in zakonitost takšne ureditve. Z omenjenim določilom se ne posega v ustavno načelo enakosti pred zakonom, saj se je vlada Republike Slovenije prav z določitvijo enotnega kriterija izognila kakršnemukoli zapostavljanju in arbitrarnemu razlikovanju.

Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, na katerih temeljijo odločitve revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).