Legislator Case Law & Legislation
Sodba VIII Ips 8/96 ECLI:SI:VSRS:1996:VIII.IPS.8.96 AI generated

Sodba VIII Ips 8/96 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Case Number Sodba VIII Ips 8/96
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date

Legislator summary

AI generated

Raznašanje položnic do naselij in zaselkov po javnih poteh, ki omogočajo normalno hojo (tako vaščanom kot tožniku) ne more predstavljati nevarne dejavnosti v tem smislu. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim J.L. uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel, ko je dne 12.5.1991 (in ne 20.5.) padel in se pri tem poškodoval. Ugotovilo je, da je tožnik izključno kriv za nastanek škodnega dogodka, saj mu zanj ni uspelo dokazati odgovornosti tožene stranke. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Legislator headnote

AI generated

Sodba VIII Ips 8/96 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije: Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Keywords

AI generated
liability for accidental damage accident insurer liability accident-related personal injury causation of shoulder injury actions establishing liability simple bodily injury
AI generated
Sodba II Ips 630/2008
Šteje se, da škoda izvira iz nevarne stvari oziroma dejavnosti, vendar le pod pogojem, da je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma dejavnostjo.
VDSS Sodba Pdp 841/2016
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da obstoji obveznost prvo tožene stranke in drugo tožene stranke za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi škodnega dogodka 6. 7. 2012 v deležu 25 odstotkov od celote 1 . Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pritožujejo vse pravdne stranke. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da ugotovi obveznost toženih strank za plačilo odškodnine v celoti, toženi stranki pa, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno vse stranke predlagajo razveljavitev vmesne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vse pravdne stranke priglašajo pritožbene stroške.
VSL sodba II Cp 1118/2011
Nezavarovana vdrtina, ki naj bi bila vzrok padca, je bila na gradbišču, spričo česar, zavarovancu toženke ni mogoče očitati, da bi morala biti posebej označena, saj je gradbišče namenjeno delavcem in ne peščcem. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine v višini 8.387,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2006 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožnica toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 62,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da za poškodbe tožnice 1.7.2005, pri padcu na Š. cesti, ni podana niti objektivna, niti subjektivna odgovornost (131. člen Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ) zavarovanca tožene stranke, H., d.d.
VSK sklep I Cp 746/2003
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.
VDSS sodba Pdp 408/2016
Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za povrnitev škode iz škodnega dogodka dne 19.

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Raznašanje položnic do naselij in zaselkov po javnih poteh, ki omogočajo normalno hojo (tako vaščanom kot tožniku) ne more predstavljati nevarne dejavnosti v tem smislu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim J.L. uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel, ko je dne 12.5.1991 (in ne 20.5.) padel in se pri tem poškodoval. Ugotovilo je, da je tožnik izključno kriv za nastanek škodnega dogodka, saj mu zanj ni uspelo dokazati odgovornosti tožene stranke. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodno odločbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo. Z njo je izpodbijala odločitev pritožbenega sodišča v celoti in to zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji zatrjuje, da je sodišče pri svoji odločitvi prezrlo določbo 1. odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih, po kateri mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Toženi stranki pa v postopku ni uspelo dokazati, da za škodni dogodek ne obstaja njena odgovornost. Tožniku ni preskrbela ustrezne zaščitne obutve, potrebne za - sicer občasno - opravljanje dela raznašalca položnic. To delo je zaradi konkretnih okoliščin (norme, vremenskih neprilik) šteti za delo s povečano stopnjo nevarnosti. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo tako spremeni, da se v celoti stroškovno ugodi tožnikovemu tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga pravne presoje revizijskega sodišča je v celoti in skrbno zapisana v izpodbijani odločbi sodišča druge stopnje. Iz nje velja opozoriti predvsem na naslednje: Tožnik se je telesno poškodoval, ko je dne 12.5.1991 od hiše do hiše na območju L. in R. raznašal - obut v usnjene mokasine - položnice za vodarino. Pri prečkanju razmočenega travnika mu je zdrsnilo tako, da je padel in utrpel prelom zunanje kosti levega gležnja. Ob teh objektivnih dejstvih pa ni mogoče prezreti okoliščine, ki se nanaša na subjektivno ravnanje tožnika v škodnem dogodku - da si je namesto vzdrževane javne poti za hojo izbral bližnjico po mokri, travnati pešpoti.

Revizijsko sodišče se strinja s pravno presojo sodišča druge stopnje, da tožnikova hoja po mokrem, pokošenem (ali nepokošenem) travniku ne more predstavljati posebne nevarnosti tudi v primeru, če bi dejansko obstojale zatrjevane okoliščine, kot so prenapeta norma, hitenje pri delu in neustrezna obutev. Tožena stranka bi bila v danih okoliščinah objektivno odškodninsko odgovorna, če bi predstavljalo raznašanje položnic po terenu nevarno dejavnost v smislu 2. odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 - v nadaljevanju: ZOR). Vendar hoja, tudi po mnenju revizijskega sodišča, med urejenimi naselji po vzdrževanih poteh ne predstavlja nevarne dejavnosti. Nevarna dejavnost v smislu 2.

odstavka 154. člena ZOR je tista, pri kateri je tveganje večje od običajnega in nevarnosti, ki so jim izpostavljeni udeleženci, presegajo nevarnosti, s katerimi se srečuje vsak človek pri vsakdanjih opravilih.

Raznašanje položnic do naselij in zaselkov po javnih poteh, ki omogočajo normalno hojo (tako vaščanom kot tožniku) ne more predstavljati nevarne dejavnosti v tem smislu. Tako pojmovanje dejavnosti s povečano nevarnostjo bi presegalo namen določbe 2.

odstavka 154. člena ZOR. Bilo bi v nasprotju z namenom uzakonitve objektivne odškodninske odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, če bi se med take dejavnosti uvrščalo tudi tiste, pri katerih lahko pride do škode samo izjemoma in ne predstavljajo povečanega izjemnega tveganja glede na večino vsakdanjih opravil. Zato revizija nima prav, ko graja pravno presojo sodišča druge stopnje, da za posledico škodnega dogodka ni podana objektivna odgovornost tožene stranke v smislu odgovornosti za nevarno dejavnost iz 2. odstavka 154. člena v zvezi s 173. členom ZOR.

Napačno je tudi stališče revidenta, da zadene toženo stranko dokazno breme o tem, da ni odgovorna za škodo nastalo tožeči stranki. Načelo domnevne krivde, ki je uzakonjeno v 1. odstavku 154. člena ZOR, namreč pomeni, da se krivda povzročitelja škode domneva in je zato na njem dokazno breme, da dokaže, da škode ni zakrivil. V konkretnem primeru pa je tožnik - ki se je odločil za hojo po bližnjici po razmočeni travnati ruši v neustreznem obuvalu - tisti, ki je sam povzročil škodni dogodek. Zato je domnevno kriv in je bilo torej na njem, da dokaže, da njegove krivde ni (1. odstavek 154. člena ZOR). Vendar mu to ni uspelo. Torej je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je tožniku škoda nastala brez krivde tožene stranke.

Tožnik v reviziji tudi izpodbija dejanske ugotovitve, do katerih je prišlo sodišče na podlagi izpovedb prič. Pri tem obravnava dokazno oceno in navaja razloge, zaradi katerih jo šteje za napačno. Vendar pa revizijsko sodišče ne preizkuša pravilnosti dejanskih ugotovitev, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato tudi dokazna ocena ni predmet revizijskega preizkusa. Sicer pa ponovna dokazna ocena vseh na sodišču prve stopnje izvedenih razpoložljivih dokazov ni potrebna, ker gre za pravno - in ne dejansko - opredelitev.

Uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).