Supreme Court dismisses appeal claiming erroneous application of labor law due to procedural timing errors.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Revizijsko sodišče presoja samo pravilno uporabo materialnega prava, uporabljenega na podlagi dejanskega stanja, ki ga je na prvi stopnji ugotovilo prvostopenjsko sodišče, nato pa na drugi stopnji preizkusilo pritožbeno sodišče. Ne more pa revizijsko sodišče preizkušati popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP), kar pravzaprav predlaga tožnik.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo odločilo, da tožniku (predlagatelju) delovno razmerje pri toženi stranki (udeležencu) ni prenehalo 30.4.1988, temveč dne 9.12.1989 in zato naložilo tožencu, da je dolžan tožniku čas od 30.4.1988 do 9.12.1989 vpisati v delovno knjižico delovno dobo ter mu izplačati osebni dohodek in vse ostale obveznosti iz delovnega razmerja, kot če bi delal, vse v roku 15 dni in pod izvršbo, v ostalem pa je njegov zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. V celoti je sprejelo njegove dejanske ugotovitve, pritrdilo pa je tudi njegovi pravni presoji.

Zoper to pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je imel tožnik pravico vložiti zahtevo za "zaščito" svojih pravic pred pristojnim sodiščem v roku 30 dni, kar pa je bilo v njegovem primeru nesmiselno, ker je že tekel postopek glede zahteve za vzpostavitev delovno pravnega statusa - vrnitve na delo in plačila denarnih obveznosti in bi zato bil ugovor brezpredmeten. Navajal je tudi, da je tožnik že na naroku 9.11.1989 izjavil, da želi, da gre nazaj delati k udeležencu in da dobi povrnjene vse osebne dohodke iz tega naslova. Sodišče bi mu zato moralo, če je to smatralo kot "razširitev" zahtevka pomagati kot prava nevešči osebi, česar pa ni storilo. Iz teh razlogov zavrnitev zahtevka materialnopravno ni sprejemljiva. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma podredno, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se lahko upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

V reviziji je sicer uveljavljan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da revident v reviziji, v delu, ki je relevanten za odločitev v zadevi, dejansko uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga predstavljata vprašanji, kdaj je tožnik dejansko prejel odločbo o prenehanju delovnega razmerja z dne 2.10.1989 in kdaj je zoper njo sprožil pravno sredstvo. V izpodbijani odločbi drugostopenjsko sodišče ugotavlja enako, kot je pred tem ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, da je tožnik prejel odločbo, glede na določbe 133.-143. člena ZPP, na obravnavi pred prvostopenjskim sodiščem 9.11.1989, dočim je zahtevek na ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo, postavil šele na obravnavi 14.12.1989. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je pravilen zaključek, da tožnik ni v roku, ki mu je bil posredovan v pravnem pouku (sam pravni pouk je sicer vseboval napačen 30-dnevni rok za vložitev pravnega sredstva namesto 15-dnevnega, napačno pa je bil določen tudi pritožbeni-ugovorni organ), vložil nobenega pravnega sredstva. Zato glede odločitve, da pogoji za sodno varstvo pravic za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, niso bili izpolnjeni, materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Pri tem na to ugotovitev dejstvo, da je tožnik sicer že imel vloženo tožbo sploh ne vpliva, saj je bila tožba sprožena zaradi plačila škode in ne zaradi prenehanja delovnega razmerja. Odločbo o prenehanju delovnega razmerja bi moral tožnik izpodbijati posebej, če z njeno vsebino ni soglašal, saj je ta brez vložitve pravnega sredstva postala dokončna in pravnomočna, s tem pa tudi izvršljiva. Seveda je pri tem treba posebej poudariti, da lahko revizijsko sodišče presoja samo pravilno uporabo materialnega prava, uporabljenega na podlagi dejanskega stanja, ki ga je na prvi stopnji ugotovilo prvostopenjsko sodišče, nato pa na drugi stopnji preizkusilo pritožbeno sodišče. Ne more pa revizijsko sodišče preizkušati popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP), kar pravzaprav predlaga tožnik.

Zato tudi revizijsko sodišče, ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč meni, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).