Sklep VIII Ips 138/95 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže kot prepozna.

[JEDRO]

Ker je bila revizija na Vrhovno sodišče naslovljena in nanj tudi poslana, očitne pomote v tem primeru ni mogoče ugotoviti. Zato je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 392. člena ZPP zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika (predlagatelja), da bi Republika Slovenija prevzela izplačevanje akontacije predčasne vojaške pokojnine, ker je ugotovilo, da za ugoditev zahtevku ni pravne podlage.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in je potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. Sprejelo je vse njegove dejanske ugotovitve in pritrdilo pravni presoji.

Zoper pravnomočno odločbo je tožnik vložil revizijo neposredno na Vrhovno sodišče zaradi kršitve materialnega prava, ustave ter postopka. Navajal je, da sodišče ni pravilno tolmačilo veljavnih predpisov, predvsem pa tožniku, ki je vso delovno dobo služboval v Republiki Sloveniji, pokojnine nihče ne sme vzeti. Če mu pokojnina ne bo priznana v tem postopku, bo vložil ustavno pritožbo. Pri vsem pa je sporen le tožnikov status, saj je bil po 18.7.1991 dejansko na razpolago, njegovo delovno mesto pa je bilo ukinjeno. Zato predlaga, da sodišče reviziji ugodi in tožniku prizna akontacijo do vojaške pokojnine oziroma podredno, da zadevo razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje prvemu sodišču.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženima strankama, ki na revizijo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je bila vložena prepozno.

V prvem odstavku 382. člena ZPP je določeno, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. V 388. členu ZPP pa je določba, da se revizija vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje, in sicer v zadostnem številu izvodov za sodišče, nasprotno stranko in javnega (državnega) tožilca, ki je pristojen vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Iz podatkov v spisu je možno ugotoviti, da je pooblaščenec tožnika izpodbijano odločbo prejel 27. februarja 1995. Revizija je bila vložena priporočeno po pošti 9. marca 1995. Vrhovno sodišče, na katerega je bila naslovljena, jo je prejelo 10. marca 1995. Ker Vrhovno sodišče ni pristojno za sprejem revizije, saj se po določbi 388. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 14. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94), revizija vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje, je vlogo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, ki je kot pristojno sodišče, vlogo prejelo 12. aprila 1995.

Ker je v prvem odstavku 113. člena ZPP določba, da velja vloga, ki je vezana na rok, za pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden rok izteče, revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija vložena prepozno. Glede na to, da jo je vložil odvetnik, ni možna uporaba sedmega odstavka 113. člena ZPP, ki določa, da se v primerih, če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, šteje, da je bila vložena pravočasno, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika. Vložitve revizije pri nepristojnem sodišču na način, kot je bila vložena v tem primeru, ni mogoče pripisati niti nevednosti niti očitni pomoti tožnika. Revizija je bila na Vrhovno sodišče naslovljena in nanj tudi poslana, tako da očitne pomote v tem primeru ni mogoče ugotoviti. Zato je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 392. člena ZPP zavrglo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).