Sodba VIII Ips 16/96 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Pri delavcu, ki je utrpel raztrganino vrha sredinca in odprt prelom nohtnega izrastka ni pravne in ne dejanske podlage za odškodnino za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče združenega dela v Celju je z odločbo S... odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 155.436,00 SIT. Višji zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo. Sodišče navaja, da se je tožnik 23.9.1993 poškodoval pri delu pri toženi stranki, in sicer mu je stisnilo sredinec na levi roki. Tožnik je po mnenju izvedenca utrpel raztrganino vrha sredinca in odprt prelom nohtnega izrastka. Hude bolečine je trpel le eno uro, srednje hude in zmerne šest dni, lažje pa tri tedne. Za svoje delo je bil nezmožen nekaj manj kot en mesec. Sodišče je tožniku priznalo odškodnino le za pretrpljene telesne bolečine, in to 150.000,00 SIT od zahtevanih 350.000,00 SIT. Odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za kar je tožnik zahteval 200.000,00 SIT oziroma 150.000,00 SIT, sodišče ni priznalo.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v pritožbi zahteval višjo odškodnino.

Tožnik je zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo zaradi zavrnjenih 200.000,00 SIT odškodnine. V reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da nižji sodišči nista v zadostni meri vrednotili bolečinskega obdobja in ne vseh prestanih neugodnosti. V nadaljevanju tožnik opisuje neugodnosti, ki bi jih naj prestajal. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in izpodbijani odločbi sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da mu prizna še 200.000,00 SIT odškodnine.

Glede na določbe 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjasnilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Denarno odškodnino za negmotno škodo prisodi sodišče, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo (1. odstavek 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih). Pri odmeri odškodnine mora sodišče upoštevati pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 200. člena ZOR). Upoštevajoč navedena načela revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnikov zahtevek za višjo odškodnino neutemeljen, ker za višjo odškodnino ni podlage v povzetih zakonskih določbah. Tožniku priznana odškodnina 150.000,00 SIT za pretrpljene telesne bolečine je zanj ustrezna satisfakcija, zlasti upoštevajoč medsebojno razmerje med telesnimi bolečinami, ki jih lahko človek trpi zaradi različnih poškodb. Odškodnine morajo biti v ustreznem medsebojnem razmerju, usklajenem z razmerjem med inteziteto bolečin in njihovim trajanjem.

Revizijsko sodišče se tudi strinja z ugotovitvami nižjih sodišč, da pri tožniku ni ne objektivne in ne pravne podlage za priznanje odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, in to zaradi razlogov, ki sta jih navedli nižji sodišči.

Glede na obrazloženo, in ker tudi samo ni ugotovilo, da bi bil podan kateri od revizijskih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in zakona o obligacijskih razmerjih je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).