Sodba VIII Ips 59/95 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da revident za opravljanje svojega dela ni več sposoben, da pa še vedno lahko v polnem delovnem času, brez neposredne nevarnosti za poslabšanje invalidnosti, opravlja razna fizična dela, ki jih opravlja pretežno sede ali izmenoma sede in stoje, pri čemer ni zmožen za dela, kjer bi moral prenašati bremena težja od 8-10 kg, kar pomeni, da je še vedno invalid III. kategorije invalidnosti, so mu bile pravice, kot zavarovancu s preostalo delovno zmožnostjo, priznane v skladu z veljavnimi predpisi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek, da se mu priznajo pravice kot invalidu I. ali II. kategorije, ker je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik še naprej invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe na delu in zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je sprejelo vse njegove dejanske ugotovitve in pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka že s tem, ko je o pritožbi odločilo z odločbo namesto s sodbo. Kršilo je tudi določbe 7. člena ZPP, ker ni izvedlo vseh dokazov, na podlagi katerih bi lahko ugotovilo materialno resnico. Pravdni postopek je bil kršen tudi zato, ker sodišče ni imenovalo nepristranskih zdravnikov in ker ni upoštevalo izvidov zunanjih izvedencev. Neustrezno in samo teoretične vrednosti je tudi priznanje pravice, po kateri mora tožniku njegova delovna organizacija preskrbeti ustrezno delo v drugi organizaciji, če sama zanj nima primernega dela. Zato predlaga, da sodišče reviziji ugodi, razveljavi odločbi nižjih sodišč in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ni ugotovilo kakšne bistvene kršitve določb postopka, ki jih zatrjuje revident. V zvezi z revizijsko navedbo, da je pritožbeno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je o pritožbi tožnika odločilo z odločbo namesto s sodbo, revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila odločitev nižjega sodišča v skladu z veljavnimi predpisi. V drugem odstavku 68. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) je namreč določeno, da se v primeru, če je postopek na prvi stopnji končan do uveljavitve zakona, nadaljnji postopek opravi po prejšnjih predpisih. Ta predpis je bil zakon o sodiščih združenega dela (ZSZD - Uradni list SFRJ, št. 24/74 in 38/84), ki je v 1. točki prvega odstavka 19. člena določal, da samoupravna sodišča odločajo z odločbo ali sklepom. Ker je bila odločba prvostopenjskega sodišča izdana pred 13.5.1994, ko je pričel veljati ZDSS, je pritožbeno sodišče zato pravilno odločilo z odločbo. Ni jasno, kako naj bi sodišče, glede na revizijske očitke revidenta, kršilo načelo ugotavljanja materialne resnice, kot jo določa 7. člen ZPP. To načelo namreč zahteva samo to, da mora sodišče po resnici ugotoviti dejansko podlago odločbe. To podlago pa je očitno imelo v izvedenih dokazih, na podlagi katerih je prišlo do prepričanja, da tožniku ni mogoče priznati večjih pravic iz invalidskega zavarovanja, kot so mu že bile priznane. Način, kako je sodišče prišlo do svojega prepričanja in katere dokaze je za to izvajalo ter nato zaključek, kaj se lahko šteje za dokazano, kar je zahteva naslednje temeljne določbe (8. člen ZPP), ki opredeljuje prosto presojo dokazov, pa ne more predstavljati bistvene kršitve določb postopka na način, kot to meni revident.

Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da revident za opravljanje svojega dela ni več sposoben, da pa še vedno lahko v polnem delovnem času, brez neposredne nevarnosti za poslabšanje invalidnosti, opravlja razna fizična dela, ki jih opravlja pretežno sede ali izmenoma sede in stoje, pri čemer ni zmožen za dela, kjer bi moral prenašati bremena težja od 8-10 kg, kar pomeni, da je še vedno invalid III. kategorije invalidnosti, so mu bile pravice, kot zavarovancu s preostalo delovno zmožnostjo, priznane v skladu z veljavnimi predpisi. Prvi odstavek 139. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in 5/94) med drugim določa, da so organizacije in delodajalci dolžni delovne invalide II. ali III. kategorije obdržati na delu in jih razporediti na drugo ustrezno delo oziroma jim zagotoviti delo s skrajšanim delovnim časom, pri čemer so jim, kot to določa drugi odstavek istega člena, dolžni izplačevati tudi pripadajoča nadomestila plač. V prvem odstavku 140. člena istega zakona pa je še določba, da morajo organizacije oziroma delodajalci v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje delovnemu invalidu zagotoviti ustrezno delo v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu, če zaradi narave dejavnosti, organizacije dela in glede na preostalo delovno zmožnost sami nimajo dela, na katerega bi ga lahko razporedili. Ker je za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu predvideno nadomestilo plače (od 123. do 128. člena ZPIZ), ta pravica ni samo teoretična možnost, kot to prikazuje revident, ampak povsem realna pravica, ki delovnemu invalidu vsekakor zagotavlja določen nivo socialne varnosti.

Samo v pojasnitev revidentu, revizijsko sodišče še ugotavlja, da njegov predlog, naj se mu priznajo pravice kot invalidu II. kategorije invalidnosti, da bi lahko svoje delo opravljal v skrajšanem delovnem času, sploh ni sprejemljiv, saj je povsem v nasprotju z mnenji izvedencev, ki so podajali svoja mnenja v spisu. Revident za opravljanje del brez omejitev, da se jih opravlja pretežno sede ali izmenoma sede in stoje ni sposoben niti v skrajšanem delovnem času, kar je bilo v postopku tudi ugotovljeno in mu zato takih pravic ob upoštevanju njegovega zdravstvenega stanja ni mogoče priznati.

Glede na povedano reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in zakona o sodiščih združenega dela je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).