Sodba VIII Ips 119/95 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže kot nedovoljena.

[JEDRO] Odreditev začasnih ukrepov, med njimi tudi razrešitev direktorja, ni spor iz 73. člena ZDSS, zato revizija po tem členu ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče združenega dela Republike Slovenije je z izpodbijano odločbo ZA 1/91-14 z dne 14.6.1991 zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo sklepa Izvršnega sveta št. 1529/1-1990 z dne 10.12.1990 o začasnih ukrepih v javnem podjetju. V razlogih odločbe sodišče navaja, da sklep temelji na določbi 4. alineje 13. člena odloka o organiziranju Javnega podjetja in da je ustavno sodišče ugotovilo, da ta določba odloka ni v neskladju z ustavo in zakonom. Ta odločba Sodišča združenega dela Republike Slovenije je dokončna, ker zoper njo ni bilo dopustno redno pravno sredstvo. Tožnik je zoper navedeno odločbo sodišča združenega dela Republike Slovenije 10. 5. 1995 vložil revizijo in sicer na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, kot sam navaja. V reviziji navaja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in vrne zadevo drugemu senatu v dopolnitev postopka in novo sojenje. V reviziji tožnik navaja, da je bil z odločbo tožene stranke št. 111-13/88 z dne 18.9.1990 razrešen dolžnosti direktorja javnega podjetja in da je Vrhovno sodišče to odločbo s svojo sodbo z dne 27.11.1990 odpravilo zaradi kršitve temeljnih načel zakona o splošnem upravnem postopku, ker mu ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe. V posledici take odločitve vrhovnega sodišča sta se v podjetju znašla dva direktorja, kar je bilo razrešeno s spornim sklepom izvršnega sveta z dne 10.12.1990. S tem sklepom je tožnik drugič izgubil isto delovno mesto, ne da bi bil kam razporejen. S tem sklepom naj bi bila izigrana sodba Vrhovnega sodišča. Tožnik dalje navaja, da je z izpodbijano odločbo sodišče določbi odloka dalo večjo moč od zakona in celo ustave in da je s to določbo odloka bilo poseženo v takrat veljavni zakon o podjetjih, zakon o imenovanju in razrešitvi poslovodnih organov, zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ter zakon o delovnih razmerjih, suspendiran pa je bil tudi statut podjetja. Dalje tožnik obrazlaga svoje poglede na položaj javnega podjetja in posamezne predpise, ki takšnega ukrepa - razrešitev poslovodnega organa - niso predvidevali. Tožnik še navaja, da po razrešitvi ni bil razporejen na nobeno delovno mesto, temveč je 8.1.1991 sledila odločba o čakanju na delo s pravico do nadomestila osebnega dohodka, 10.1.1991 pismena prepoved o vstopu v prostore podjetja, 18.1.1991 suspenz in 23.1.1991 zahteva za uvedbo disciplinskega postopka. V končni posledici vsega pa je izgubil zaposlitev. Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in sicer predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno. Revizija ni dovoljena. Po določbi 1. odstavka 72. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) so v zadevah, ki so pravnomočno končane do uveljavitve tega zakona, dovoljena samo pravna sredstva, ki so bila dovoljena do uveljavitve tega zakona. Iz spisu priložene vročilnice izhaja, da je tožnik izpodbijano odločbo prejel že 24.6.1991, zakon o delovnih in socialnih sodiščih pa je začel veljati 13.5.1994, torej je bila zadeva že pravnomočno končana. Revizijo je zato treba reševati ob upoštevanju določb zakona o sodiščih združenega dela (Ur. l. SFRJ, št. 24/74 in 38/84), ki je do uveljavitve zakona o delovnih in socialnih sodiščih urejal postopek pred sodišči združenega dela. Ta zakon pa revizije kot izrednega pravnega sredstva ni predvideval oziroma dovoljeval. Po določbi 1. odstavka 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih je izjemoma zoper odločbo, ki je postala pravnomočna do uveljavitve tega zakona in s katero je sodišče združenega dela zavrnilo zahtevo delavca za sodno varstvo zaradi prenehanja ali sklenitve delovnega razmerja in zaradi razporeditve na drugo delovno mesto, dovoljena revizija. Vendar v obravnavani zadevni ne gre za tak primer, saj je z izpodbijano sodno odločbo bil zavrnjen tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa, s katerim so bili uvedeni začasni ukrepi v javnem podjetju. Začasni ukrepi so bili: razrešitev direktorjev javnega podjetja; imenovanje začasnega kolegijskega organa javnega podjetja in prenos pristojnosti poslovodnega organa, delavskega sveta, izvršilnih organov delavskega sveta, disciplinske komisije in samoupravne delavske kontrole na začasni kolegijski organ. S spornim sklepom ni bilo odločano o prenehanju ali sklenitvi delovnega razmerja in ne o razporeditvi na drugo delovno mesto. To izhaja tudi iz navedb tožnika v reviziji. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena zakona o pravdnem postopku revizijo zavrglo kot nedovoljeno. Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o sodiščih združenega dela smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvistnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).