Sodba VIII Ips 358/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Tožena stranka je pri odločanju o tožnikovi pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine tudi glede na določbe sporazuma med Republiko Slovenijo in Zvezno Republiko Nemčijo o socialni varnosti utemeljeno izhajala iz določb ZPIZ-1. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnik zaradi sprememb v zdravstvenem stanju sicer ni več zmožen za svoje delo vodovodnega inštalaterja, še vedno pa je delazmožen za drugo ustrezno fizično lažje delo z omejitvami, kar ga glede na določbe 3. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 uvršča v III. kategorijo invalidnosti, ob dopolnjeni starosti nekaj nad 45. let ni izpolnjeval pogojev iz 67. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke št. 5052691 z dne 21. 11. 2002 in z dne 30. 6. 2003, hkrati pa je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ne glede na priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine s strani nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Zvezni Republiki Nemčiji v letu 2002, pri katerem je bil tožnik nazadnje zavarovan, je soglašalo z odločitvijo tožene stranke, da tožnik iz naslova predhodnega zavarovanja pri tožni stranki glede na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) ni upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ker je pri njem v smislu določb ZPIZ-1 podana le invalidnost III. kategorije s pravico do zaposlitve na drugem lažjem delu z ustreznimi omejitvami.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog za pribavo neodvisnega izvedeniškega mnenja glede njegove delazmožnosti in se je pri presoji neutemeljeno oprlo le na očitno pristranske ugotovitve toženkinih invalidskih komisij, kljub izrecni pritožbeni graji pa je pri takšnem ravnanju vztrajalo tudi sodišče druge stopnje. Na tak način je sodišče kršilo določbe o izvajanju dokazov (drugi odstavek 213. člena ZPP) in določbe o izvajanju dokazov z izvedenci (drugi odstavek 244. člena, drugi in tretji odstavek 245. člena, 247. člena ter 251., 252. in 253. člena ZPP), zaradi česar je bila sprejeta napačna odločitev.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo - Ur. l. RS, št. 73/07) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti.

V skladu z drugim odstavkom 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloči sodišče. Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat obrazloženo zavrne (drugi odstavek 387. člena ZPP).

Sodišče ni kršilo navedenih določb ZPP, ko je ob drugih izvedenih dokazih zavrnilo tožnikov predlog za izvedbo dokaza z izvedencem v smislu določb 243. do 254. člena ZPP. Zavrnitev tožnikovega dokaznega predloga za imenovanje neodvisnega izvedenca je ustrezno obrazložilo. Tudi iz medicinske dokumentacije o zdravljenju tožnika v Nemčiji v času do izdaje spornih odločb namreč ne izhaja njegova popolna nezmožnost za delo, tako, da glede tožnikove delazmožnosti ni razhajanj med zdravstvenimi izvidi nemških zdravnikov in ugotovitvami invalidskih komisij (iz poročila o izvidu dr. D. S., specialista ortopeda iz Cottbusa z dne 20. 3. 2002, izhajajo podobne delovne omejitve, kot sta jih ugotavljali invalidski komisiji tožene stranke: tožnik je sposoben za delo brez težjih obremenitev z dvigovanjem in prenašanjem bremen, brez prisilnih drž, z menjavanjem gibalnih vzorcev, brez vibracij celotnega telesa in s prepovedjo dela na odrih, za njegovo dosedanje delo vodovodnega inštalaterja pa gotovo ni več zmožen). Ob razpoložljivi medicinski dokumentaciji sodišče ni imelo razlogov za dvom v pravilnost in objektivnost podobnih ugotovitev invalidskih komisij. Ker je utemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za pribavo izvedeniškega mnenja v sodnem postopku, ni moglo storiti drugih v reviziji očitanih kršitev določb ZPP, ki urejajo izvedbo tega dokaza.

Ob materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti sodišče soglaša, da je tožena stranka pri odločanju o tožnikovi pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine tudi glede na določbe sporazuma med Republiko Slovenijo in Zvezno Republiko Nemčijo o socialni varnosti (Zakona o ratifikaciji ..., Ur. l. RS, št. 34/99 - Mednarodne pogodbe, št. 12/99) utemeljeno izhajala iz določb ZPIZ-1. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnik zaradi sprememb v zdravstvenem stanju sicer ni več zmožen za svoje delo vodovodnega inštalaterja, še vedno pa je delazmožen za drugo ustrezno fizično lažje delo z omejitvami, kar ga glede na določbe 3. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 uvršča v III. kategorijo invalidnosti, ob dopolnjeni starosti nekaj nad 45. let ni izpolnjeval pogojev iz 67. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do invalidske pokojnine (glede na obdobje zavarovanja pri toženi stranki).

Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.