Sodba VIII Ips 194/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO] Mnenje invalidske komisije v sodnem postopku nima narave izvedeniškega mnenja neodvisnega izvedenca, ki ga v sodnem postopku pridobi sodišče. Glede na opredelitve dela invalidskih komisij, kot izvedenskih organov tožene stranke, v 261. členu ZPIZ-1, pa se lahko njihovim mnenjem v sodnem postopku prizna vsaj status javne listine iz 224. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo dokončne odločbe tožene stranke z dne 13.10.2003, s katero je bil zavrnjen tožnikov predlog za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da glede na ugotovitve invalidskih komisij tožene stranke o tožnikovem zdravstvenem stanju in glede na zahteve njegovega delovnega mesta varnostnika pri tožniku invalidnost ni podana. Hkrati je presodilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ker ni sledilo dokaznemu predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče ni izjavilo o bistvenih pritožbenih navedbah, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in da ima zato sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz štirinajste točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS št. 73/07). Za ključno pri tem navaja, da sodišče ni postavilo izvedenca medicinske stroke. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani. Revizija ni utemeljena. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišče se je v izpodbijani sodbi opredelilo do pritožbenih navedb glede izvedbe dokaza z izvedencem ter glede izvedbe in dokazne ocene drugih dokazov pred sodiščem prve stopnje. Ob ugotovljenem dejanskem stanju glede tožnikove delazmožnosti in zahtev njegovega delovnega mesta varnostnika je soglašalo s presojo, da pri tožniku invalidnost ni podana in da mu je zato tožena stranka utemeljeno odklonila priznanje pravic na podlagi invalidnosti. Izpodbijana sodba torej ima razloge o vseh bistvenih vprašanjih in v njej ni nasprotij, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. V reviziji zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka iz štirinajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Revizijsko sodišče soglaša tudi s presojo, da sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo predlaganega dokaza s pribavo medicinskega izvedeniškega mnenja. O tem, katera dejstva štejejo za dokazana in kateri dokazi se izvedejo, odloči sodišče (8. člen in drugi odstavek 213. člena ZPP). Mnenje invalidske komisije, kot strokovnega izvedenskega organa tožene stranke, v sodnem postopku res nima narave izvedeniškega mnenja neodvisnega izvedenca, ki ga v sodnem postopku pridobi sodišče. Glede na opredelitve dela invalidskih komisij, kot izvedenskih organov tožene stranke, v 261. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami), pa se lahko njihovim mnenjem v sodnem postopku prizna vsaj status javne listine iz 224. člena ZPP. Za javno listino se na podlagi prvega odstavka navedenega člena šteje, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, s tem, da je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (tretji odstavek 224. člena ZPP). Invalidski komisiji I. in II. stopnje v svojih izvedenskih mnenjih z dne 10.4.2003 in z dne 15.9.2003, ki sta bili podlaga za izdajo sporne dokončne odločbe tožene stranke, povzemata ugotovitve o tožnikovem zdravstvenem stanju iz zdravstvene dokumentacije, ki je bila takrat na razpolago, in ugotovitve tožnikovega osebnega pregleda. Na drugi strani upoštevata tožnikove delovne obremenitve na njegovem rednem delu varnostnika in prepričljivo zaključujeta, da je tožnik, kljub ugotovljenim okvaram hrbtenice, še vedno v celoti zmožen za svoje delo brez neposredne nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja. Ker tožnik med sodnim postopkom ni navajal tehtnih razlogov za dvom v takšen zaključek pristojnih invalidskih komisij in ni predložil izvidov o svojem zdravstvenem stanju iz spornega obdobja, ki bi nasprotovali navedenim ugotovitvam, sodišče utemeljeno ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu za pribavo izvedeniškega mnenja v sodnem postopku. Ob preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava pri izdaji izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (tožnik revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava v reviziji ni utemeljil) sodišče ugotavlja, da so bile določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 – Ur. l. RS št. 12/92 s spremembami) o pravicah na podlagi invalidnosti (glede na določbe 446. člena ZPIZ-1) tako pri izdaji sporne dokončne odločbe tožene stranke kot pri izdaji izpodbijane sodbe pravilno uporabljene, saj pri tožniku invalidnost v smislu 27. člena ZPIZ/92 ni bila ugotovljena. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.