Sodba VIII Ips 51/95 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Če je sodišče prve stopnje ugotovilo le dve od štirih v disciplinskih odločbah tožnici očitanih hujših kršitev delovne obveznosti, sodišče druge stopnje pa je sodbo potrdilo, s tem ni kršilo materialnega prava. Razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan tudi zato, ker so bile pravilno kvalificirane tožnici očitane hujše kršitve delovne obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je sklepa disciplinskih organov tožene stranke spremenilo tako, da je dne 2.8.1985 storjene kršitve delovne obveznosti kvalificiralo po 7. in 20. točki 40. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti (pravilnik) in ob upoštevanju 2. točke 65. člena pravilnika izreklo tožnici disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožnica storila le dve od štirih očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je zaradi njenega ravnanja prišlo do zastoja pri delu in do škodljivih posledic pri poslovanju tožene stranke. Kvalifikacija hujše kršitve delovne obveznosti, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, je torej pravilna. Določbe 2. odstavka 153. člena zakona o delovnih razmerjih v tem primeru ni mogoče uporabiti. V pravočasni reviziji, iz katere izhaja, da jo je tožnica vložila na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, ZDSS), je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je bil vzrok za počasno delo dne 2.8.1985 odsotnost delavcev zaradi letnih dopustov. Ni res, da je napačno obračunavala storitve servisnih pregledov. Navedenega dne na delu ni bila vinjena, ampak je bila pod vplivom zdravil. Zaradi razveze zakonske zveze je bila v hudi duševni stiski. Tožnica ni povzročila zastoja pri delu. Do motenj v delovnem procesu ni prišlo. Priče niso govorile resnice, ker so zaposlene pri toženi stranki. Pri oceni dejanskega stanja bi morali obe sodišči upoštevati tudi zdravstveno dokumentacijo.

Tožnica je prosila za oprostitev plačila sodnih taks.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavi in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP, ki se smiselno uporablja kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I, 54/l/94).

V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da je predlog za revizijo zastaran in da ga ni dovoljeno vložiti zoper toženo stranko. Revizija ni utemeljena.

Tožnica v reviziji ne uveljavlja razloga bistvene kršitve določb postopka, zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijano odločbo le glede bistvenih kršitev določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP). Ugotovilo je, da takšna kršitev določb postopka ni podana.

Tožeča stranka v pretežnem delu revizije navaja dejstva oziroma graja dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje. Po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani odločbi. To velja tudi v primeru revizije tožeče stranke, ki razlog zmotno ali nepolno ugotovljenega dejanskega stanje formalno uveljavlja kot razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tudi novih dejstev in dokazov, ki jih tožnica navaja predvsem v zvezi z njenim zdravstvenim stanjem, zaradi določbe 387. člena ZPP revizijsko sodišče ne sme upoštevati. Stranke po tej določbi v reviziji lahko navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb postopka. Takšnih kršitev pa tožnica v reviziji ne uveljavlja.

V reviziji je le splošno in brez utemeljitve navedeno, da bi naj bilo v izpodbijani odločbi zmotno uporabljeno materialno pravo. Revizijsko sodišče je pravilno uporabo materialnega prava preizkusilo na podlagi 386. člena ZPP. Hujši kršitvi delovnih obveznosti, ki jih je storila tožnica, sta pravilno kvalificirani po 7. in 20. točki 40. člena pravilnika. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ne more biti dvoma, da se je tožnica nedostojno vedla do strank (7. točka) in da ni opravljala svojega dela tako, kot je bila njena delovna obveznost in je s tem ovirala delovni proces (20. točka 40. člena pravilnika). Storila je torej opustitev, zaradi katere je bil hudo oviran oziroma onemogočen delovni proces, kar potrjuje pravilnost kvalifikacije tožničinega ravnanja oziroma opustitve po 2. točki 60. člena pravilnika. Materialno pravo tudi ni bilo kršeno zato, kar sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožnica storila le dve od štirih hujših kršitev delovnih obveznosti, ki so jih ugotovili disciplinski organi tožene stranke. Sodišče prve stopnje je s tem, da je ugotovilo, da je tožnica storila le hujši kršitvi delovnih obveznosti, ki sta navedeni v točki 2 in 4 izreka disciplinske odločbe, odločilo v njeno korist. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Glede na obrazloženo reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Sodišče jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Tožnica je v reviziji predlagala, da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks. O tem revizijsko sodišče ni pristojno odločati, zato bo o tožničinem predlogu moralo odločiti sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 173. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 14. in 1. odstavkom 61. člena ZDSS.