Sodba VIII Ips 204/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

[JEDRO]

V vabilu na zagovor delodajalec ni dolžan delavca posebej obveščati o pravici do zagovornika.

S strani delodajalca je lahko za sprejem zagovora pooblaščena tudi vodja kadrovske službe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev oziroma ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 12.4.2005. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za reintegracijo tožnika v delovno razmerje in povračilo stroškov postopka. Ugotovilo je, da je bil zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov v zvezi s sklepanjem zavarovanj v mesecu februarju in marcu 2005 podan utemeljen in resen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je tožena stranka tožniku tudi zagotovila možnost zagovora in da tožnika ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugem delovnem mestu.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo in v njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta pred sodiščem zaslišani priči lažno prikazali okoliščine, pomembne za presojo uspešnosti tožnikovega dela v zvezi s sklepanjem zavarovanj, ponavlja navedbe, da pred zagovorom ni bil posebej poučen o pravici do zagovornika in da je bil zagovor opravljen pred vodjo kadrovske službe, ki za to ni imela posebnega pooblastila, ne pa pred direktorjem, ki mu je podal odpoved, vztraja, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je preverila možnosti zaposlitve pod spremenjenimi pogoji in navaja, da sporna odpoved ni bila podana v 30-dnevnem roku od seznanitve z razlogi za odpoved.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/07) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja. Zato s tega vidika sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Kolikor tožnik graja upoštevanje dokazov, pridobljenih z zaslišanjem prič glede okoliščin njegovega dela in ugotovitve glede preverjanja možnosti zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ter kolikor se tožnikove trditve glede zamude subjektivnega roka za podajo odpovedi nanašajo na dejstva v zvezi s seznanitvijo z razlogi za odpoved, s temi navedbami poskuša uveljaviti zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pomembnega za odločitev, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zato teh navedb sodišče ni moglo upoštevati.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče soglaša s presojo nižjih sodišč, da na podlagi drugega odstavka 83. člena, v zvezi s prvim in drugim odstavkom 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/02) delodajalec v vabilu na zagovor delavca ni dolžan posebej obveščati o možnosti, da se zagovora udeleži z zagovornikom. Tudi za pogodbo o zaposlitvi velja načelo pogodbene svobode z omejitvami v smislu zaščite položaja delavca, kot izhajajo iz ZDR. Dodatnih formalnih zahtev za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki niso določene v ZDR, sodišče delodajalcu ne more nalagati. Utemeljeno sodišče ugotavlja, da tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi veljajo splošna pravila o odpovedi obligacijskih pogodb in tiste dodatne zahteve oziroma pogoji, ki jih ZDR predpisuje zaradi varstva delavca.

S strani delodajalca je za sprejem zagovora delavca lahko pooblaščena tudi vodja kadrovske službe (v zadevi VIII Ips 357/2006 je sodišče zavzelo stališče, da lahko zakoniti zastopnik delodajalca za postopek odpovedi v celoti ali deloma pooblasti koga drugega). Ker je tožnik šele v pritožbi in reviziji navajal, da vodja kadrovske službe pri toženi stranki takega pooblastila ni imela, ne da bi v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP dokazal, da tega dejstva ni mogel navesti do konca glavne obravnave, teh njegovih pritožbenih in revizijskih navedb ni bilo mogoče upoštevati.

Ker je tožena stranka obstoj razloga nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila na podlagi tožnikovih delovnih rezultatov za mesec februar in marec 2005, ki so vsaj za mesec marec lahko bili znani šele koncem tega meseca oziroma v začetku meseca aprila, in na podlagi tožnikovega zagovora z dne 12.4.2005, ob podaji odpovedi istega dne tožena stranka ni kršila določb petega odstavka 88. člena ZDR, da mora delodajalec podati redno odpoved v 30-dneh od seznanitve z razlogi za odpoved.

Ob ugotovitvah, da je tožnik v spremljanih mesecih dosegel le tretjino oziroma manj kot polovico planiranih rezultatov, da nekaterih planiranih vrst zavarovanj sploh ni sklepal in ob ugotovitvi, da ni bilo objektivnih ovir za doseganje pričakovanih rezultatov, je sodišče utemeljeno presodilo, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 2. alineje prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena ZDR.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na določbe petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/04), da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.