Sodba VIII Ips 149/2006 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Ker se je tožnik že 19.2.1998 predčasno upokojil, so mu bile vsaj od takrat dalje znane vse posledice odločitev tožene stranke. Zastaralni rok za uveljavitev pravice do dokupa zavarovalne dobe je zato pričel teči s tem dnem in ne kasneje, kot to zmotno meni tožnik.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati dokup zavarovalne dobe 4 leta, 7 mesecev in 22 dni v znesku 3,892.302,00 SIT (16.242,30 EUR) in mu povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa je pritožbo štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe v skladu z določbo 327. člena ZPP.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi sklepa nepristojnega organa in je zato prenehanje bilo nezakonito. Postavil je tudi vprašanje zastaranja, saj je to lahko začelo teči šele s prejemom sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Dejansko stanje glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more biti revizijski razlog, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Pravno vprašanje, ki je sporno, je ali je bil tožnikov zahtevek za plačilo dokupa zavarovalne dobe vložen v petletnem roku ali ne in kdaj prične teči zastaralni rok. Po določbi 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.) zastarajo terjatve v petih letih, če z zakonom ni določeno drugače. Tožba je bila vložena 19.5.2003.

Sodišče ugotavlja, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 18.2.1998 in da se je tožnik predčasno upokojil 19.2.1998. Dalje je sodišče ugotovilo, da tožnik do vložitve tožbe ni vložil pravnih sredstev niti zoper sklep z dne 12.2.1998, niti zoper sklep z dne 19.5.1998. Predvsem zato, ker se je tožnik že 19.2.1998 predčasno upokojil, so mu bile vsaj od takrat dalje znane vse posledice odločitev tožene stranke. Zato mu je tudi za uveljavitev pravice do dokupa zavarovalne dobe pričel teči zastaralni rok s tem dnem in ne kasneje, kot to zmotno meni tožnik.

Z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika 18.12.1998, saj naj bi bila odločitev o tem predmet dopolnilnega odločanja sodišča prve stopnje, zato se glede tovrstnih navedb v reviziji revizijsko sodišče ni opredeljevalo.

Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, je ob upoštevanju določbe 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.