Sodba VIII Ips 269/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Pravno zmotna so stališča, da naj bi povišanje izhodiščnih plač po kolektivni pogodbi dejavnosti za 3% hkrati pomenilo tudi avtomatično povišanje katerekoli kategorije plač po podjetniških kolektivnih pogodbah in po splošnem aktu nasprotnega udeleženca. Taka stališča so v nasprotju z načelom svobode kolektivnih pogajanj in sklepanja kolektivnih pogodb, kot je izhajalo iz določb prvega odstavka 113. člena ZDR/90 o možnosti sklepanja kolektivnih pogodb na nivoju posamezne organizacije oziroma delodajalca.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog udeleženca predlagatelja, da je nasprotni udeleženec dolžan plačati svojim delavcem od 1.10.2001 dalje za 3% višje plače, od že zapadlih mesečnih zneskov razlike plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ob ugotovitvi, da je nasprotni udeleženec ves čas izplačeval osnovne plače, ki so bile višje od izhodiščnih plač za posamezne tarifne razrede, oziroma ob ugotovitvi, da predlagatelj ni niti zatrjeval in ne dokazal, da bi nasprotni udeleženec izplačeval nižje osnovne plače od zneskov izhodiščnih plač po kolektivni pogodbi, je presodilo, da aneks h Kolektivni pogodbi delavcev gostinstva in turizma Slovenije o povišanju izhodiščnih plač s 1.10.2001 za 3% ni imel neposrednega vpliva na dvig osnovnih plač delavcev pri nasprotnem udeležencu.

Sodišče druge stopnje je pritožbo udeleženca predlagatelja kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje vlaga udeleženec predlagatelj revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bistvo spora v neupoštevanju aneksa h Kolektivni pogodbi dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, objavljenega v Ur. l. RS, št. 84/2001, ki določa, da se izhodiščne plače v dejavnosti gostinstva in turizma povečajo s 1.10.2001 za 3%. Ne gre za spor o višini osnovnih plač. V pravilniku o osebnih dohodkih in drugih prejemkih z dne 4.6.1991, ki ga je nasprotni udeleženec v spornem obdobju še vedno uporabljal, je plača posameznih delavnih mest določena tako z relativnim razmerjem, kot s številom točk. Na tak način so plače uvrščene v različne podrazrede v istem tarifnem razredu. Tako je bilo določeno različno izhodišče posameznega delavca za določitev njegove osnovne plače. V 4. členu pravilnika nasprotnega udeleženca so določeni izhodiščni osebni dohodki, ki predstavljajo minimum vsakega tarifnega razreda, v 8. členu pa je določen način valorizacije mesečnih bruto osebnih dohodkov iz 4. člena po vseh tarifnih razredih. Tako je jasno, da gre za dve ločeni kategoriji, to je za kategorijo osnovne plače in kategorijo izhodiščnih plač za posamezni tarifni razred. Ker je nasprotni udeleženec s 1.10.2001 povečal izhodiščno plačo za 3% samo v I. tarifnem razredu, ne pa tudi v ostalih tarifnih razredih, je sodišče predlagateljev predlog za povišanje vseh izhodiščnih plač neutemeljeno zavrnilo. Pri tem bi moralo sodišče upoštevati razlago komisije za razlago kolektivne pogodbe dejavnosti.

Na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, 73/07) je sodišče revizijo vročilo nasprotnemu udeležencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Za odločitev so bile bistven naslednje dejanske ugotovitve sodišča, ki tudi med udeležencema v bistvu niso bile sporne:

– S 1.10.2001 so bile na podlagi sklenjenega aneksa, objavljenega v Ur. l. RS, št. 84/2001, izhodiščne plače po Kolektivni pogodbi dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 83/97), ki je kot kolektivna pogodba dejavnosti veljala tudi za nasprotnega udeleženca, povečane za 3%. To povečanje je veljalo za izhodiščne plače vseh tarifnih razredov po tej kolektivni pogodbi. – Nasprotni udeleženec je svojim delavcem tudi po 1.10.2001 izplačeval osnovne plače, ki so bile višje od izhodiščnih plač po kolektivni pogodbi dejavnosti, čeprav jih s 1.10.2001 ni povišal za 3%, oziroma je zaradi tega zvišanja izhodiščnih plač po kolektivni pogodbi dejavnosti zvišal plače le delavcem v prvem tarifnem razredu. – Nasprotni udeleženec ni imel sklenjene podjetniške kolektivne pogodbe, temveč so bile osnove in merila za delitev plač urejena v internem pravilniku.

Ob navedenih ugotovitvah je sodišče pravilno presodilo, da nasprotni udeleženec ni kršil določb kolektivne pogodbe dejavnosti o razmerju med izhodiščno in osnovno plačo, kot je bilo to razmerje opredeljeno v tretjem in sedmem odstavku 52. člena navedene kolektivne pogodbe dejavnosti. Za opredelitev tega razmerja je bistvena opredelitev, da je izhodiščna plača za določen tarifni razred po tej kolektivni pogodbi najnižja plača za posamezni tarifni razred in da osnovna plača delavca za poln delovni čas vnaprej določene delovne rezultate in normalne pogoje dela ne more biti nižja od izhodiščne plače za posamezni tarifni razred, v katerem je delavec razporejen (oziroma pravilno, v katerega je uvrščeno delavčevo delovno mesto). To razmerje je bilo pri nasprotnem udeležencu tudi po 1.10.2001 očitno spoštovano.

Glede na sicer težko razumljive revizijske navedbe sodišče ugotavlja, da je bila vsebina aneksa h kolektivni pogodbi dejavnosti iz oktobra 2001 zgolj povečanje zneskov izhodiščnih plač po kolektivni pogodbi dejavnosti, ne pa splošna valorizacija plač pri delodajalcih, pa naj so bile plače pri posameznih delodajalcih interno urejene s podjetniško kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom. Takšno zvišanje izhodiščnih plač po kolektivni pogodbi dejavnosti je neposredno vplivalo na višino plač pri delodajalcih le, kolikor so zvišane izhodiščne plače po kolektivni pogodbi dejavnosti presegale višino osnovnih plač pri delodajalcih. V teh primerih so bili delavci neposredno upravičeni do izplačila višjih zneskov osnovnih plač v višini na tak način valoriziranih zneskov izhodiščnih plač. Tudi razlage komisije za razlago kolektivne pogodbe iz 82. člena kolektivne pogodbe dejavnosti so se lahko nanašale le na razlago določb te kolektivne pogodbe, ne pa na razlago določb splošnih aktov pri nasprotnem udeležencu. Zato so pravno zmotna stališča, da naj bi povišanje izhodiščnih plač po kolektivni pogodbi dejavnosti za 3% hkrati pomenilo tudi avtomatično povišanje katerekoli kategorije plač po podjetniških kolektivnih pogodbah in po splošnem aktu nasprotnega udeleženca. Taka stališča so v nasprotju z načelom svobode kolektivnih pogajanj in sklepanja kolektivnih pogodb, kot je izhajalo iz določb prvega odstavka 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) o možnosti sklepanja kolektivnih pogodb na nivoju posamezne organizacije, oziroma delodajalca.

Glede na navedeno pri izdaji izpodbijane odločbe sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko ni sledilo predlogu, da mora nasprotni udeleženec vsem delavcem plačati 3% razliko plače iz naslova povišanja izhodiščnih plač po kolektivni pogodbi dejavnosti s 1.10.2001. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.