Sklep Dsp 26/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Pritožnica bi morala navesti oziroma se sklicevati na konkretne odločbe sodišč, s katerimi bi dokazovala svoje trditve o neenotni sodni praksi glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. Odločbe, ki jih navaja pritožnica, pa se ne nanašajo na isto pravno vprašanje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo za plačilo odškodnine v znesku 3.000,00 EUR iz naslova nematerialne škode zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožnica bi na podlagi 118. člena ZDR pravočasno uveljavljala odškodnino namesto vrnitve nazaj na delo le, dokler ni bilo pravnomočno odločeno o prenehanju delovnega razmerja, ne pa kasneje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo prvostopni sklep. Strinjalo se je s presojo prvostopnega sodišča, da ni bilo pogojev za odločanje sodišča na podlagi 118. člena ZDR. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti ne pa zavreči tožbe, vendar prvostopne sodbe v škodo tožnice ni spreminjalo.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije je tožnica vložila pritožbo. Navaja, da gre za individualni delovni spor o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, za katerega je revizija vedno dovoljena. Pri tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča VIII Pri 77/2007. Poleg tega tudi stališče, da lahko odškodnino zahteva le tista stranka, ki zahteva ugotovitev delovnega razmerja do dneva obravnave pred sodiščem prve stopnje, odstopa od sodne prakse (VIII Ips 462/2006).

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) se zoper sklep o nedopustitvi revizije stranka lahko pritoži le iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Vrhovno sodišče odloča lahko le o sklepu sodišča druge stopnje o tem, da revizije, ki po zakonu ni dovoljena, tudi ne dopusti. Tak razlog bi bil podan, če bi Vrhovno sodišče v podobnih primerih že odločilo drugače, ali če o podobnih pravnih vprašanjih sploh še ne bi odločilo, praksa sodišča druge stopnje pa bi bila o tem vprašanju neenotna. Ne odloča pa Vrhovno sodišče v tem postopku o pravilnosti in zakonitosti odločitve o tožbenem zahtevku.

Predmet odločanja je bila le odločitev sodišč o odškodnini, torej o tožbenem zahtevku, ki ga je tožnica postavila s sklicevanjem na 118. člen ZDR kot odškodninski zahtevek namesto reintegracijskega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 16.5.2007. Toda obe nižji sodišči pravilno opozarjata na dejstvo, da je bilo o reintegracijskem zahtevku tožnice že pravnomočno odločeno s sodbo Delovnega sodišča v Celju Pd 170/2006-43 z dne 14.9.2006, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1420/2006-5 z dne 7.2.2007. Sodišče je tako odločilo na podlagi (prav tako pravnomočne) ugotovitve, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Reintegracijskega zahtevka, ki mu je že bilo pravnomočno ugodeno, pa ni več mogoče "spreminjati" v odškodninski zahtevek. Zato je zahtevek, postavljen v pripravljalni vlogi z dne 16.5.2007 povsem nov in samostojen odškodninski zahtevek, za katerega veljajo pravila ZPP in ZDSS-1 o dovoljenosti revizije enako kot za vse odškodninske, denarne zahtevke. Ne gre več za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja po 2. točki 31. člena ZDSS-1, saj je bilo o tem že pravnomočno razsojeno. Gre za premoženjski spor po 1. točki 31. člena ZDSS-1, kjer je revizija dovoljena po določbah ZPP, kar glede na vrednost spora v tej zadevi pomeni, da ni dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato je sodišče druge stopnje pravilno odločalo o morebitni dopustitvi revizije.

Pritožnica bi morala navesti oziroma se sklicevati na konkretne odločbe sodišč, s katerimi bi dokazovala svoje trditve o neenotni sodni praksi glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. Odločitve, ki jih navaja tožnica, pa se ne nanašajo na isto pravno vprašanje.

V zadevi VIII Pri 77/2007 je šlo za drugačen primer spora: o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja in o pravicah iz delovnega razmerja, uveljavljanih z isto tožbo. Vrhovno sodišče je odločilo, da je v takem primeru dovoljena revizija glede vseh tožbenih zahtevkov, saj odškodninski zahtevek ni bi postavljen kot samostojen zahtevek.

Sporna odločitev tudi ni v nasprotju z odločitvijo v zadevi VIII Ips 462/2006, kjer se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke (delodajalca) ali pride v poštev uporaba določbe 118. člena ZDR o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Po določbi tretjega odstavka 118. člena lahko tako delavec kot delodajalec tako možnost uveljavljata le do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. V obravnavani zadevi pa tožnica tega ni storila, saj je uveljavljala in pravnomočno uspela z reintegracijskim zahtevkom. Če sedaj reintegracije ne želi več, to ni podlaga za spremembo pravnomočne sodbe. Tožnica ima lahko le morebitne denarne zahtevke, ki pa so povsem samostojni denarni zahtevki, pravnomočno končan delovni spor je lahko pomemben le za odločitev o njihovem temelju.

Ker glede na navedeno revizija v tem sporu ni dovoljena in jo sodišče tudi ni dopustilo, uveljavljani pritožbeni razlog pa je neutemeljen, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (365. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1).