Sodba I Ips 7/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi.

Stroški postopka za preklic pogojne obsodbe in s tem povezani obsojenčevi potrebni izdatki bremenijo proračun.

[JEDRO]

Sodba o preklicu pogojne obsodbe, v kateri je bil naložen dodaten pogoj, mora postati tudi pravnomočna v roku za preklic pogojne obsodbe iz drugega odstavka 55. člena KZ (eno leto, odkar je pretekla preizkusna doba).

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 11.1.2007 na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) preklicalo pogojno obsodbo, ki jo je obsojencu izreklo s sodbo o kaznovalnem nalogu z dne 14.4.2005, pravnomočno dne 24.5.2005 in obsojencu izreklo kazen dva meseca zapora. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka o preklicu. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, določene kot povprečnino v znesku 400 EUR.

Zoper to pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec A.P. zaradi kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZKP, torej razloga iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da zaradi uveljavljane kršitve razveljavi prvostopenjsko sodbo ter postopek za njen preklic ustavi.

Zahteva je bila poslana v odgovor obsojenemu B.K., ki pa nanjo ni odgovoril.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

S sodbo Okrajnega sodišča v Celju o kaznovalnem nalogu z dne 14.4.2005, ki je postala pravnomočna dne 24.5.2005, je bil obsojeni B.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 205. členu KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen dva meseca ter preizkusna doba enega leta, določen pa mu je bil tudi dodatni pogoj, da v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe povrne oškodovanki Z.F. škodo v višini 137.347 SIT (sedaj 573,14 EUR), sicer se pogojna obsodba lahko prekliče. Sodišče prve stopnje je pred izdajo izpodbijane pravnomočne sodbe že dvakrat izvedlo postopek za preklic pogojne obsodbe in je tako obsojencu s sodbo z dne 1.12.2005, ki je postala pravnomočna dne 4.1.2006, določilo nov rok za izpolnitev obveznosti do 31.12.2005. S sodbo z dne 12.7.2006, ki je postala pravnomočna dne 29.9.2006, pa mu je kot rok za izpolnitev določilo 1.10.2006 (to je izven roka, določenega v 54. členu KZ, česar pa zahteva ne uveljavlja). Glede na to, da tudi v ponovno določenem roku ni izpolnil obveznosti, je sodišče obsojencu z izpodbijano pravnomočno sodbo preklicalo pogojno obsodbo in mu izreklo kazen zapora v takem trajanju, kot je bil določen v pogojni obsodbi.

Po drugem odstavku 55. člena KZ mora sodišče najpozneje v enem letu, odkar je pretekla preizkusna doba, preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi, če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 50. člena KZ.

Sodba sodišča prve stopnje je postala pravnomočna 24.5.2005, enoletna preizkusna doba je pretekla 24.5.2006, rok iz drugega odstavka 55. člena KZ pa 24.5.2007. Pritrditi je treba vrhovnemu državnemu tožilcu, da je sodišče druge stopnje z zavrnitvijo obsojenčeve pritožbe, o kateri je odločalo na seji dne 31.5.2007, kršilo določbo drugega odstavka 55. člena KZ. Glede na to, da je o pritožbi odločalo že po preteku roka iz drugega odstavka 55. člena KZ, bi moralo prvostopenjsko sodbo v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP razveljaviti in postopek o preklicu pogojne obsodbe ustaviti. Rok za preklic v času odločanja pred prvostopenjskim sodiščem še ni potekel, vendar pa sodba o preklicu pogojne obsodbe ni postala pravnomočna v roku iz drugega odstavka 55. člena KZ. Dvakratno podaljšanje roka za izpolnitev obsojencu naložene obveznosti na rok, v katerem je mogoče preklicati pogojno obsodbo, ni v ničemer vplivalo. Zato se sodišče druge stopnje sploh ne bi smelo spuščati v vsebinsko presojo obsojenčeve pritožbe, ampak bi moralo ob ugotovitvi, da je zakonski rok za preklic pretekel, napadeno sodbo razveljaviti ter postopek za preklic pogojne obsodbe ustaviti. Ker ni ravnalo tako, je izpodbijana pravnomočna sodba nezakonita.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 55. člena KZ. Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je zato ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter postopek za preklic pogojne obsodbe ustavilo.

Glede na tak izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je v skladu z 98.a členom v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP Vrhovno sodišče odločilo, da stroški, nastali v postopku za preklic pogojne obsodbe in potrebni izdatki obsojenca, bremenijo proračun.