Sodba I Ips 210/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obtoženega S.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Priporni razlog begosumnosti lahko obstaja tudi v primeru odreditve pripora zoper državljana države, ki je članica Evropske unije, kljub možnosti uporabe evropskega pripornega naloga.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom z dne 19.4.2007, na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), po vloženi obtožnici odrejeni pripor zoper obtoženega S.Š. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) podaljšalo. Pritožbo obtoženčevega zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora je Višje sodišče v Mariboru z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo kot neutemeljeno.

Obtoženčev zagovornik je dne 15.5.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru. V zahtevi je uveljavil, da razlogi, ki jih je sodišče uporabilo v izpodbijanem sklepu, ne odtehtajo posega v obtoženčevo ustavno pravico do svobode. Po mnenju zagovornika ni dokazana realna in konkretna nevarnost, da bi obtoženec pobegnil. Ker je Republika Litva tudi članica Evropske unije, bi sodišče z evropskim pripornim nalogom zlahka doseglo njegovo izročitev. Iz teh razlogov je predlagal, da Vrhovno sodišče pripor zoper obtoženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru na zahtevo, ki je bil posredovan tudi obtožencu in njegovemu zagovorniku, menil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njegovem mnenju je prav uporaba ponarejenega denarja obtožencu omogočala preživljanje in potrošnjo v različnih državah članicah Evropske unije.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi za varstvo zakonitosti obtoženec izpodbija sklep sodišča druge stopnje, ker naj bi ob ugotovljenih okoliščinah ne bila dokazana realna in konkretna nevarnost za obtoženčevo begosumnost. S tem zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa glede na izrecno določeno 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Tudi sicer stališče obtoženčevega zagovornika , da naj bi priporni razlog po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ne mogel obstajati, če je obsojenec državljan države članice Evropske unije, ne more vzdržati. Takšno stališče bi namreč pomenilo, da zaradi begosumnosti zoper državljana države, ki je članica Evropske unije, pripora sploh ne bi bilo mogoče odrediti. Kljub možnosti uporabe evropskega pripornega naloga namreč priporni razlog begosumnosti še vedno obstaja tudi v takšnih primerih.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, ki jo v zahtevi uveljavlja obtoženčev zagovornik, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.