Sklep I Ips 136/2006 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva pooblaščenca A. in K.H. za varstvo zakonitosti se zavrže.

[JEDRO]

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenima sodbama je bila zahteva za revizijo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 4.2.1947, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani z dne 11.3.1947, predlagateljev A. ter K.H. pravnomočno zavrnjena.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil pooblaščenec obeh predlagateljev zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 1. alineje 3. člena Zakona o popravi krivic (ZPKri) in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenko obtožbe oprosti.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot prepozno zavrže.

Zahteva za varstvo zakonitosti je vložena prepozno.

Kot izhaja iz podatkov v spisu, je prejel pooblaščenec A. in K.H. sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 23.11.2005, dne 13.12.2005, iz dohodne štampiljke zahteve za varstvo zakonitosti pa je razvidno, da jo je sodišče prejelo neposredno dne 10.4.2006. Rok za vložitev tega izrednega pravnega je sredstva tri mesece od dneva, ko je obdolženec (v obravnavanem primeru pooblaščenec predlagateljev) prejel pravnomočno sodno odločbo (3. odstavek 421. člena ZKP). Navedeno pomeni, da je ta rok potekel 14.3.2006. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena (skoraj mesec dni) po preteku roka, jo je Vrhovno sodišče kot prepozno zavrglo (2. odstavek 422. člena ZKP).

Res je sicer, da pooblaščenec uvodoma v zahtevi navaja tudi sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 4.2.1947 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 11.3.1947, vendar pa v obrazložitvi, kolikor je imel namen izpodbijati tudi to pravnomočno sodno odločbo, kršitev zakona, ki bi se nanašale nanjo, ne navaja. Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, pri katerem se omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP), samo po uradni dolžnosti seveda navedenih odločb in postopka, ki je tekel pred izdajo teh odločb, štelo, da vložnik navedene sodbe ne izpodbija.