Sodba I Ips 5/2006 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obsojenega M.J. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

[JEDRO]

Prepoznave obtoženca na glavni obravnavi sodišče ne opravi na način, določen v 242. členu ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 16.2.2005 M.J. spoznalo za krivega kaznivih dejanj goljufije po 1. in 3. odstavku 217. člena in 1. odstavku 217. člena KZ in mu izreklo enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora. Sodišče je ugodilo premoženjskopravnim zahtevkom 37 oškodovancev, stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 22. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa ga je oprostilo in hkrati določilo, da potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Z isto sodbo je sodišče M.J. oprostilo obtožbe, da je storil deset kaznivih dejanj goljufije po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ in zavrnilo obtožbo, da je storil dve kaznivi dejanji goljufije po 1. in 3. odstavku 217. člena KZ, zavrnilo pa je tudi obtožbo, da je storil dve kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in deset kaznivih dejanj goljufije po 1. in 3. odstavku 217. člena KZ.

Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 3.5.2005 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je kazen za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ zvišalo na dve leti in štiri mesece zapora in nato zvišalo še enotno kazen na dve leti in devet mesecev zapora, pritožbo obdolženega M.J. pa je zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

2. Zoper obsodilni del sodbe okrajnega sodišča, razen kolikor se ta nanaša na oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka in na odločitev, da stroški zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun, je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ter predlagal, da Vrhovno sodišče razveljavi obsodilno sodbo v napadenem delu, da razveljavi tudi sodbo Višjega sodišča v Celju in vrne zadevo v novo sojenje Okrajnemu sodišču v Celju kot sodišču prve stopnje.

V obrazložitvi vložnik navaja, da je prvostopno sodišče svoje zaključke opiralo na izpovedbo priče T., ki je na glavni obravnavi obdolženega J. prepoznal kot osebo, ki je bila storilec kaznivega dejanja goljufije, s tem pa je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ki govori o prepoznavi oseb v kazenskem postopku (člen 242 ZKP), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje namreč v nasprotju z navedenim zakonskim določilom ni zagotovilo, da navedena priča pred pričetkom prepoznave ne bi videla osebe, ki jo je prepoznala, to je obdolženega J., niti ta ob prepoznavi ni bil skupaj s priči neznanimi osebami. Enako kršitev vložnik uveljavlja v zvezi z izpovedbami prič D., M., G., B., T., M., G., G. in M.

3. Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenjuje, da zahteva ni utemeljena.

B. 4. Čeprav prepoznava predmetov in oseb v zakonu ni določena kot posebno preiskovalno dejanje, temveč le kot poseben način izvedbe preiskovalnega dejanja - zasliševanja prič, pa je vendar po svoji vsebini to tipično, s pravili postopka določeno formalno dejanje, ki se praviloma opravlja v teku kazenske preiskave ali pa kot nujno preiskovalno dejanje (člen 165, 165. a in 166 ZKP). Še posebej to velja za prepoznavo obdolženca. O tem preiskovalnem dejanju se sestavi zapisnik, ki se mu priloži skupni posnetek vseh oseb, ki so bile prepoznavane (4. odstavek 242. člena ZKP).

5. Način izvedbe preiskovalnih dejanj ni pomemben samo za preiskavo, temveč za celoten postopek, pravila o izvedbi preiskovalnih dejanj so v svoji bistveni vsebini enaka pravilom izvedbe dokaza na glavni obravnavi. S tem se doseže dvoje: 1. pravilno izvedena posamezna preiskovalna dejanja imajo dokazno vrednost v vseh fazah postopka in 2. ker je prepoznava neponovljivo procesno dejanje z vidika zagotavljanja njene zanesljivosti oziroma presoje verodostojnosti, je to omogočeno s fazo predhodnega opisa prepoznavane osebe ali predmeta objekta (1. odstavek 242. člena ZKP).

6. Prepoznava obdolženca (osumljenca) kot del zaslišanja prič pa ima še svoje posebnosti, ki ne izvirajo iz posebnih določb o zaslišanju prič na glavni obravnavi, temveč iz procesnopravnih značilnosti oziroma načel, po katerih se opravi glavna obravnava. Glavna obravnava je javna (člen 294/1 ZKP) in je namenjena razpravi o utemeljenosti javne obtožbe, to je javne obtožbe zoper določeno osebo zaradi določenega kaznivega dejanja. V akuzatornem tipu kazenskega postopka se sodni postopek - spor med tožilcem in obtožencem (strankama) začne šele z vložitvijo obtožnice oziroma določenim aktom sodišča v zvezi z vloženo obtožnico. V tej fazi postopka je obtoženec znana oseba ne le v smislu javnosti za stranke, temveč tudi za splošno javnost. Zato že po pravni naravi glavne obravnave ne pride v poštev, da bi obtoženca v vrsti drugih oseb priče prepoznavale v skladu z določili 242. člena ZKP kot možnega storilca kaznivega dejanja. Da je tako, ni mogoče ugotoviti le iz vsebine načel o glavni obravnavi in njenega smotra, temveč tudi iz logike posameznih določb, ki urejajo potek glavne obravnave. Tako je v 318. členu ZKP določeno, da predsednik senata najprej ugotovi, ali so prišli na glavno obravnavo vsi, ki so bili povabljeni, nato predsednik senata pokliče obtoženca in zahteva od njega osebne podatke, da se prepriča o njegovi istovetnosti. Po ugotovitvi obtoženčeve istovetnosti napoti predsednik senata priče in izvedence na kraj, ki je zanje določen in kjer naj počakajo, dokler jih ne pokličejo v zasliševanje (1. odstavek 319. člena ZKP). Iz tega sledi, da priče ob tako predvidenem poteku postopka vedo, kdo je obtoženec in ga tudi vidijo.

7. V navedenem pa je tudi odgovor na vložnikovo trditev, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 242. člena ZKP, ker ni zagotovilo, da priče ne bi pred pričetkom prepoznave videle obtoženca in ker ta ob prepoznavi ni bil skupaj s pričam neznanimi osebami. Vložnik je namreč v zmoti, ko misli, da se prepoznava obtoženca na glavni obravnavi opravi v skladu z načinom, določenim v členu 242. ZKP. Na glavni obravnavi se ne opravi prepoznava, kot jo določa navedeni člen, temveč priče v svoji izpovedbi (le) izjavijo, ali je obtoženec oseba, ki je po njihovih zaznavah v določeni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem oziroma ali je, če gre za očividce samega dejanja, ta oseba storilec. Ni pa na glavni obravnavi izključeno preverjanje izpovedb prič z rekonstrukcijo ali drugimi načini preverjanja njihovih zaznavnih sposobnosti.

Tudi sodišče druge stopnje torej ni moglo kršiti določbe 242. člena ZKP ne glede na stališče v odločbi, da prepoznava po 242. členu ZKP ni bila potrebna.

8. Vrhovno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da ni podana kršitev 242. člena ZKP, zato je v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

9. V skladu z določbama 4. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila povprečnine, pri čemer se je glede premoženjskih razmer obsojenca oprlo na ugotovitve sodišča prve in druge stopnje.