Sodba I Ips 382/2006 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva obsojenega M.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

[JEDRO]

V postopku za preklic pogojne obsodbe sodišče ne odloča ponovno o utemeljenosti obtožbe in kazenski sankciji, saj je o tem že bilo odločeno s pravnomočno sodbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bila obsojenemu M.L. preklicana pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah z dne 25.11.2004, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14.6.2005, in izrečena v njej določena kazen tri mesece zapora.

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 12.10.2006, s katero je izpodbijal tudi pravnomočno obsodilno sodbo (v tem obsegu je bilo o zahtevi odločeno s sklepom) uveljavlja nezakonitost sodbe o preklicu pogojne obsodbe z enakimi razlogi kot jih je navajal v zvezi z pravnomočno obsodilno sodbo: sodba naj bi bila nezakonita, ker sodišče ni upoštevalo oziroma uporabilo instituta dejanja majhnega pomena (14. člen KZ) in ker iz tega razloga sodbe ni razveljavilo oziroma izreklo oprostilne sodbe.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru na zahtevo predlaga njeno zavrnitev, ker za uporabo določbe 14. člena KZ niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V postopku za preklic pogojne obsodbe (člen 506 ZKP) sodišče (na predlog oškodovanca, upravičenega tožilca ali po uradni dolžnosti) zgolj ugotavlja, zakaj obsojenec ni izpolnil obveznosti, naloženih s pravnomočno sodbo in skladno s svojimi ugotovitvami obsojenčevo ravnanje sankcionira na način, določen v zakonu. V postopku za preklic pogojne obsodbe sodišče ne odloča ponovno o utemeljenosti obtožbe in kazenski sankciji, saj je o tem že bilo odločeno s pravnomočno sodbo.

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja nobene kršitve (materialnega, procesnega) zakona v zvezi s postopkom in odločitvijo sodišča o preklicu pogojne obsodbe, temveč smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP), ker mu je sodišče prve stopnje za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari izreklo obsodilno sodbo, po prepričanju obsojenca pa bi moralo skladno s 14. členom KZ kaznivo dejanje oceniti kot dejanje majhnega pomena in ga oprostiti obtožbe.

Ker po navedenem vložnik zahteve ne uveljavlja kršitev zakona, ki bi se po vsebini nanašale na postopek, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba o preklicu pogojne obsodbe, je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo (425. člen ZKP).