Sodba II Ips 702/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Tožena stranka je 1. aprila 1991 na podlagi 1. odst. 62. čl. Zakona o zavodih (Ur.l. RS 12/91) postala zavod. Premoženje, ki je bilo družbena lastnina v upravljanju takšne delovne organizacije, pa je na podlagi 1. odst. 65. čl. istega zakona istega dne postalo lastnina njenega ustanovitelja (izjeme iz 66. čl. Zakona o zavodih za konkretni primer niso pomembne).

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje v Mariboru. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. V reviziji trdi, da je tožena stranka sprva zatrjevala in dokazovala, da je lastnica spornega stanovanja, sedaj pa trdi, da to ni res. S takšnim zavajanjem je tožečo stranko prevarala. Zatrjuje še, da je tožeča stranka lahko prodajo spornega stanovanja zahtevala le od tožene stranke. Ministrstvo za šolstvo in šport je namreč pooblastilo njenega direktorja, da v imenu RS in za račun stanovanjskega sklada, sklepa prodajne pogodbe. Sicer pa očita sodišču, da praksa sodišč ni enotna glede vprašanja legitimacije tožene stranke za spore v zvezi s stanovanji. Sodišče toženi stranki priznava aktivno legitimacijo v sporih zaradi odpovedi stanovanjskega razmerja, medtem ko ji odreka pasivno legitimacijo v sporih, kakršen je obravnavani. Navaja še, da je zahtevo za odkup stanovanja naslovila na Javno pravobranilstvo RS že 8.7.1992, to pa ji je odgovorilo šele 7.7.1993 na ponoven dopis z obrazložitvijo, da prve vloge sploh ni prejelo. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP). Revizija ni utemeljena. Prodajno pogodbo za stanovanje lahko sklene z upravičencem za nakup stanovanja po SZ le lastnik stanovanja. Tožena stranka pa ni lastnik spornega stanovanja. Tožena stranka je 1. aprila 1991 na podlagi 1. odst. 62. čl. Zakona o zavodih (Ur.l. RS 12/91) postala zavod. Premoženje, ki je bilo družbena lastnina v upravljanju takšne delovne organizacije, pa je na podlagi 1. odst. 65. čl. istega zakona istega dne postalo lastnina njenega ustanovitelja (izjeme iz 66. čl. Zakona o zavodih za konkretni primer niso pomembne). Iz izpodbijanih sodb izhaja, da je ustanovitelj tožene stranke Republika Slovenija. Slednja je tedaj postala 1. aprila 1991 lastnica spornega stanovanja. Ker toženkine pravice upravljanja s spornim stanovanjem iz 3. odst. 65. čl. Zakona o zavodih ne gre enačiti z upravljalskimi upravičenji, ki so bila podlaga za lastninjenje stanovanj na podlagi SZ (prim. 111., 112., 113. in 114. čl. SZ), tožena stranka z uveljavitvijo SZ ni mogla postati lastnica spornega stanovanja. Ali drugače, lastninjenje spornega stanovanja je potekalo le enkrat in sicer na podlagi Zakona o zavodih. Če pa tožena stranka ni lastnica spornega stanovanja, ji na tej podlagi ni moč naložiti sklenitve prodajne pogodbe. Tožena stranka pa tudi ni postala zavezanka za sklenitev sporne pogodbe na podlagi zatrjevanega pooblastila lastnice spornega stanovanja. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijanih sodb namreč izhaja, tako kot tudi navaja revident, da je bilo pooblastilo za sklepanje prodajnih pogodb za stanovanja v imenu RS in na račun stanovanjskega sklada zavoda dano direktorju tožene stranke ne pa toženi Univerzi v Mariboru. Sicer pa pooblaščenec sam tako ni pasivno legitimiran. Odločitvi sodišč sta tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni. Na drugačno presojo ne morejo vplivati trditve o namernem zavajanju tožeče stranke, ker je tožena stranka sprva trdila, da je lastnica spornega stanovanja, potem pa to zanikala. Ni pa odveč poudariti, da gre v konkretnem primeru za prenos upravičenj glede spornega stanovanja na podlagi zakona. Prav tako ne morejo biti odločilne trditve o zahtevi za nakup spornega stanovanja, ki naj bi jo tožeča stranka naslovila na Javno pravobranilstvo RS že 8.7.1992. Javno pravobranilstvo RS zastopa RS, ki ni tožena stranka. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. ZPP).