Sklep II Ips 6/94 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Zastaranje terjatve (odškodninske) opravilno nesposobne osebe ne more nastopiti, preden ne pretečeta dve leti, odkar je taka oseba dobila zastopnika; pri tem ni bistveno, ali je bila taka oseba preklicana oziroma ali ji je bila opravilna sposobnost formalno odvzeta.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal izplačilo valorizirane zavarovalne vsote iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji se ne strinja s stališčem, izraženim v izpodbijanih sodbah, da je zastarala tožnikova pravica zahtevati izplačilo zavarovalne vsote po pogodbi o kolektivnem nezgodnem zavarovanju. Meni, da bi bilo v konkretnem primeru potrebno uporabiti 2. odst. 385. čl. ZOR, ker je tožnik zaradi hudih poškodb možganov poslovno nesposoben. Revident se sklicuje nadalje še na 377. čl. ZOR. Tožniku je bila namreč škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Če pa bi sodišče že uporabilo 380. čl. ZOR, bi moralo upoštevati, da je bilo zdravljenje končano šele leta 1990. Datum odločbe SPIZ tedaj ni relevanten. Poudarja še, da bi bilo v konkretnem primeru potrebno valorizirati zavarovalno vsoto iz pogodbe o kolektivnem nezgodnem zavarovanju, ki je bila sklenjena že leta 1982.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija je utemeljena.

Ugovoru zastaranja se je tožnik med drugim upiral s trditvijo, da je poslovno nesposoben. Teh trditev in dokazov zanje sodišče ni obravnavalo, ker je presodilo, da se tožnik, zato ker mu poslovna sposobnost ni bila odvzeta z odločbo sodišča, na poslovno nesposobnost ne more sklicevati. Takšno stališče pa ni pravilno.

Vprašanje zastaranja terjatev poslovno nesposobnih oseb, ki je sedaj urejeno v 2. in 3. odst. 385. čl. ZOR, je pred uveljavitvijo ZOR vsebinsko popolnoma enako urejal Zakon o zastaranju terjatev (ZZT, Ur.l. FLRJ 40/53) v 2. in 3. odst. 28. člena. Zato je pri razlagi omenjenih določb ZOR-a potrebno upoštevati tudi stališča sodne prakse o 2. odst. in 3. odst. 28. čl. ZZT. Drugi odstavek 28. čl. ZZT pa je občna seja Vrhovnega sodišča RS, ki je bila 24. in 25.6.1975, razložila takole: "Zastaranje terjatve (odškodninske) opravilno nesposobne osebe ne more nastopiti, preden ne pretečeta dve leti, odkar je taka oseba dobila zastopnika; pri tem ni bistveno, ali je bila taka oseba preklicana oziroma ali ji je bila opravilna sposobnost formalno odvzeta (člen 28/II ZZT)." Stališče je povzeto iz sodbe VSS z dne 6.11.1974, opr.št. Pž 817/74 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča Novo mesto z dne 18.6.1974, opr. št. P 186/69 in je objavljeno v Poročilu o sodni praksi VSS 1/75 na 89. strani.

Če pa formalen odvzem poslovne sposobnosti ni odločilen za uporabo 2. odst. 385. čl. ZOR, so tožnikove trditve o njegovi poslovni nesposobnosti pravno odločilne. To pomeni, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz 2. odst. 395. čl. ZPP. Revizijsko sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa.

V nadaljevanju postopka bo tako potrebno ugotoviti, kakšno je tožnikovo psihofizično stanje, in nato presoditi, ali je ali ni sposoben skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Šele nato bo moč odločiti o ugovoru zastaranja. Ob tem je potrebno opozoriti še na vprašanje tožnikove pravdne sposobnosti. Če bi se namreč izkazalo, da tožnik ni poslovno sposoben, mora v postopku imeti zakonitega zastopnika (arg. a contrario 1. odst. 79. čl. ZPP in 80. in nasl. čl. ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.