Sodba I Ips 206/2005 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva obsojene S.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka je dolžna plačati povprečnino 100.000,00 tolarjev.

[JEDRO]

V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti je uveljavljeno načelo dispozicije strank, sodišče kršitev zakona ne ugotavlja po uradni dolžnosti, zato se mora vložnik sklicevati na določeno kršitev zakona in jo utemeljiti, sicer obstoja kršitve zakona sodišče ne more ugotavljati, ne da bi delovalo po uradni dolžnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 30.3.2004 S.P. spoznalo za krivo kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ in ji izreklo 100.000,00 tolarjev denarne kazni. Oškodovano A.M. je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojenki pa v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Pritožbo zagovornice obsojenke je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 22.2.2005 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, pri čemer ji je določilo povprečnino 90.000,00 tolarjev.

2. Obsojenka je 8.6.2005 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani podala vlogo, naslovljeno "pritožba", v kateri zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava napada sodbi sodišč prve in druge stopnje in predlaga, da ju Vrhovno sodišče spremeni tako, da jo oprosti obtožbe. Vloga je bila podana v trimesečnem roku od prejema sodbe sodišča druge stopnje, zato jo je bilo treba tako glede na vsebino kot razloge šteti kot pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sodbi.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. je v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odgovoril na zahtevo in navedel, da ta sicer uveljavlja "napačno uporabo materialnega prava", torej kršitev kazenskega zakona, iz vsebine vloge pa je razbrati, da ne soglaša z dokazno oceno, da je storila očitano kaznivo dejanje, ko je z izvijačem potegnila po prednjem desnem blatniku osebnega avtomobila tako, da sta nastali dve črti in s tem A.M. povzročila škodo v višini 100.000,00 SIT. Laično sestavljena vloga zatrjevanih kršitev kazenskega zakona niti ne obrazlaga, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti.

B.4. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Uveljavljeno je torej načelo dispozicije strank, sodišče kršitev zakona ne ugotavlja po uradni dolžnosti. Vložnik se mora zato sklicevati na določeno kršitev zakona in uveljavljano kršitev tudi utemeljiti, saj sicer obstoja kršitve zakona sodišče ne more ugotavljati, ne da bi delovalo po uradni dolžnosti.

5. Tako kot ugotavlja že vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru na zahtevo, tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnica ne uveljavlja nobene konkretne kršitve zakona, ampak le zatrjuje po eni strani, da dejanja ni storila, po drugi pa, da ni dokazov, da bi ga storila naklepno. Ob tem poudarja svojo dosedanjo neoporečnost, poštenost in miroljubnost.

6. Z navedenim vložnica uveljavlja izključno zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno. Po določbi 425. člena ZKP Vrhovno sodišče zavrne sodbo z zahtevo za varstvo zakonitosti, če ugotovi, da ni podana kršitev, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ali če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu 6. točke 2. odstavka in 3. odstavka 92. člena, 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP. Višina povprečnine je bila določena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenke.