Sodba I Ips 154/2005 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obsojenega Ž.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98/a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, 250.000 SIT povprečnine.

[JEDRO]

Zahteva za varstvo zakonitosti iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dopustna.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo Ž.J. za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 244. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 1 mesec zapora ter preizkusno dobo 1 leto, izreklo pa mu je tudi posebni pogoj, da mora v roku 3 mesecev oškodovani J.J. poravnati premoženjsko pravni zahtevek v znesku 40.800 SIT. Pritožbo zagovornika obdolženca je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, s premoženjskopravnim zahtevkom pa oškodovanko napoti na pravdo.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Razmerje med institutoma skrajne sile in samopomoči in vpliv tega domnevnega razmerja na možnost uporabe instituta dejanja majhnega pomena ni v nikakršnem odnosu do vprašanja pravilne uporabe zakona. Tako kakor ta razmerja prikazuje zahteva, je v bistvu mogoče utemeljiti le, da očita obema sodiščema, da sta zmotno ugotovili dejansko stanje, saj bi morali po zagovornikovi oceni ugotoviti le elemente za uporabo instituta dejanja majhnega pomena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb kazenskega zakona vidi vložnik zahteve v tem, ker sodišče ni uporabilo instituta dejanja majhnega pomena, kar bi moralo storiti glede na okoliščine, zaradi katerih je dejanje storil in ob upoštevanju dejstva, da so bile ugotovljene neznatne škodljive posledice, pri čemer zagovornik dvomi v višino ugotovljene škode, prav tako pa tudi v s strani sodišča ugotovljen direktni naklep obdolženca.

Takšne navedbe zagovornika pa, kot to upravičeno ugotavlja že Vrhovni državni tožilec v mnenju, ne pomenijo očitka kršitve določb kazenskega zakona, temveč le nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišča. Sodišče je namreč natančno obrazložilo na podlagi katerih dejstev je ugotovilo višino škode, krivdno obliko s katero je tedaj ravnal obsojenec in tudi navedlo, zakaj ni uporabilo inštituta po 14. členu KZ - dejanje majhnega pomena.

Ker zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljeno vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP) ni pa tudi podana kršitev kazenskega zakona, ki jo uvodoma uveljavlja zagovornik v zahtevi, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri višine povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere razvidne iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).