Sodba I Ips 122/2006 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornice osumljenega E.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom je bil zoper osumljenega E.K. pravnomočno odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica osumljenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb Zakona o kazenskem postopku in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vložnica namreč pavšalno navaja, da so podane kršitve ZKP, pri čemer ne navaja nobene konkretne določbe. Iz vsebine zahteve pa je očitno, da se ne strinja z razlogi, ki jih je preiskovalni sodnik in nato senat okrožnega sodišča zapisal v svoj sklep o odreditvi pripora. S tem pa napada ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v skladu z 2. odstavkom 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 424. člena se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To pomeni, da mora vložnik ne samo citirati zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, temveč jih mora tudi obrazložiti oziroma konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona.

V konkretni kazenski zadevi vložnica, kot na to upravičeno opozarja že vrhovna državna tožilka v mnenju, le uvodoma očita kršitev določb ZKP, pri čemer pa teh kršitev v obrazložitvi ne konkretizira niti ne obrazlaga. Kot izhaja iz vsebine zahteve, se ne strinja z zaključki sodišča v izpodbijanih sklepih, da teža obravnavanega kaznivega dejanja (preko 6 kg droge kokaina), način storitve, vloga, ki naj bi jo imel osumljenec pri dejanju (organizator), vztrajnost, ki naj bi jo pokazal, povezanost s tujino in razmere v katerih živi, predstavljajo konkretno in neposredno nevarnost, da bi na prostosti tovrstna kazniva dejanja ponovil. Nadalje se tudi ne strinja s presojo sodišča, da je s takšnim ravnanjem neposredno ogroženo življenje ljudi zaradi česar je za zavarovanje te najvišje vrednote - življenja ljudi, odreditev pripora neogibno potrebna. Te navedbe zagovornice v zahtevi pa ne predstavljajo očitka kršitve določb ZKP temveč le očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno, saj je zahteva vložena izključno iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (člen 425 ZKP).