Sodba I Ips 251/2005 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva obsojenega F.H. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni F.H. je dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine v tem postopku.

[JEDRO]

S trditvami, da je bil po krivem obsojen, uveljavlja obsojenec zmotno ugotovitev sodišča, da je storil kaznivo dejanje, ki ga je bil obtožen, uveljavlja torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu F.H. zaradi kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ izrečena kazen zapora dve leti, dolžan pa je plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbi je obsojeni F.H. sam vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri trdi, da je obsojen po nedolžnem zaradi popolnoma izmišljene izpovedbe oškodovanke. Predloga o vrsti odločitve zahteva ne vsebuje.

Vrhovni državni tožilec na zahtevo odgovarja, da ta uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva obsojenega F.H. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ter 1. odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sme obsojenec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb postopka pa le, če so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe, medtem ko zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

S trditvami, da je bil po krivem obsojen zaradi neresnične izpovedbe oškodovanke, čeprav je popolnoma nedolžen, obsojenec uveljavlja zmotno ugotovitev sodišča, da je storil kaznivo dejanje, ki ga je bil obtožen, uveljavlja torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Ker zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 98. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri povprečnine je Vrhovno sodišče upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (ima poklic in zaposlitev in nima preživninskih obveznosti) ter zelo poenostavljeno zahtevo za varstvo zakonitosti.