Sodba I Ips 24/2006 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Če je obsojenec že prestal zaporno kazen, med njenim prestajanjem pa je storil kaznivo dejanje, mu sme sodišče zanj izreči pogojno obsodbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 3.6.2005 obsojenega Z.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja krive ovadbe po 1. odstavku 288. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen tri mesece zapora, po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbi obsojenega Z.V. deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 288. člena KZ določilo kazen treh mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. V ostalem je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.P. je zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona, torej iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in ugotovi, da je Višje sodišče v Celju z izrekom pogojne obsodbe prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu, torej na način, določen v 5. točki 372. člena ZKP kršilo določbe 1. odstavka 48. člena v zvezi s 1. odstavkom 51. člena KZ.

Obsojenec, ki mu je bila zahteva vrhovnega državnega tožilca poslana v odgovor, nanjo ni odgovoril.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Točna je navedba v zahtevi, da je obsojeni Z.V. kaznivo dejanje krive ovadbe po 1. odstavku 288. člena KZ storil 12.9.2000, torej v času, ko je prestajal zaporno kazen dveh let in sedmih mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5.8.1998, in jo je prestal 22.9.2000. Drži tudi, da v času storitve kaznivega dejanja krive ovadbe obsojenec še ni začel prestajati kazni po sodbah, ki so navedene v izpisku iz kazenske evidence. Ni pa se mogoče strinjati z vložnikom, da sodišče obsojencu za to kaznivo dejanje ne bi smelo izreči pogojne obsodbe, ampak da bi mu moralo na podlagi 48. člena v zvezi s 47. členom KZ izreči enotno kazen zapora po pravilih, ki veljajo za odmero kazni za kazniva dejanja, storjena v steku.

V 1. odstavku 48. člena KZ je predpisano, da v primeru, če sodišče sodi obsojencu zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem kazni zapora, izreče za vsa kazniva dejanja enotno kazen po 47. členu KZ, kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, se mu všteje v izrečeno kazen zapora. V 47. členu KZ pa so določena pravila za izrek kazni za kazniva dejanja, storjena v steku. Ti določbi sta v korist obsojencu, saj je v skladu z načelom asperacije, ki ga mora v takih primerih uporabiti sodišče, enotna kazen zapora nižja od seštevka posameznih določenih kazni. Sodišče ju mora uporabiti samo v primeru, če obsojencu tudi za kaznivo dejanje, ki ga je storil med prestajanjem kazni, določi kazen zapora. Ne nanaša pa se na tiste primere, ko obsojencu za kaznivo dejanje, storjeno med prestajanjem kazni, izreče pogojno obsodbo, ki ni kazen, ampak opozorilna kazenska sankcija.

Po določbi 1. odstavka 51. člena KZ se pogojna obsodba sme izreči, če je storilcu sodišče določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen. Na podlagi te določbe ni mogoče sklepati, da sodišče obsojencu, ki je v času sojenja za kaznivo dejanje, storjeno med prestajanjem kazni, prejšnjo kazen že prestal, ne sme izreči pogojne obsodbe. V pravni teoriji je namreč sporno le stališče, ali sme sodišče za tako kaznivo dejanje izreči pogojno obsodbo tudi v primerih, ko obsojenec še ni prestal prejšnje kazni. Glede na utemeljitev zahteve tega problema v obravnavani zadevi ni. Sodišče sme ob pogojih določenih v KZ obsojencu, ki je že prestal prejšnjo zaporno kazen, izreči pogojno obsodbo za kaznivo dejanje storjeno med prestajanjem te zaporne kazni. Omejitev, predpisano v 1. odstavku 51. člena KZ, si je treba razlagati tako, da sodišče za tako kaznivo dejanje v pogojni obsodbi ne sme določiti kazni zapora, ki bi bila višja od dveh let, sicer pogojne obsodbe ne sme izreči. Za kaznivo dejanje po 1. odstavku 288. člena KZ glede na predpisano kazen do dveh let zapora, tega niti ni mogoče storiti. Zakonitosti izreka pogojne obsodbe v takem primeru ni mogoče povezovati z višino kazni zapora, ki jo je obsojenec že prestal, je pa to vprašanje lahko pomembno pri presoji njene morebitne primernosti.

Taki razlagi v prid govori tudi analiza določbe 110. člena KZ, ki ureja preklic pogojnega odpusta, če obsojenec med pogojnim odpustom, ki pomeni način prestajanja kazni, stori kaznivo dejanje, ki ne predpisuje obveznega preklica pogojnega odpusta. Preklic je obvezen le, če obsojenec stori kaznivo dejanje, za katero mu je sodišče izreklo kazen zapora nad eno leto. Če pa je izrečena kazen zapora do enega leta, pri presoji, ali naj prekliče pogojni odpust, upošteva sodišče sorodnost storjenih kaznivih dejanj in njihov pomen, nagibe, iz katerih so bila storjena in druge okoliščine, ki kažejo, da je preklic pogojnega odpusta utemeljen. Ko sodišče prekliče pogojni odpust, izreče kazen po 47. in 2. odstavku 48. člena KZ, pri tem pa vzame kot določen tisti del prej izrečene kazni, ki je obsojenec še ni prestal. Taka ureditev inštituta pogojnega odpusta samo potrjuje razlago, da sme sodišče v primeru, ko je obsojenec prestal kazen, med katero je storil drugo kaznivo dejanje, za slednje temu izreči pogojno obsodbo.

Vrhovnemu državnemu tožilcu je mogoče pritrditi toliko, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo v nasprotju z določbo 1. odstavka 48. člena, saj bi glede na to, da je obsojencu za kaznivo dejanje krive ovadbe določilo kazen treh mesecev zapora, upoštevanju kazni, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5.8.1998, obsojencu moralo izreči enotno zaporno kazen. Višje sodišče v Celju je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu namesto zaporne kazni izreklo pogojno obsodbo, mu v zakonskih okvirih določilo zaporno kazen in preizkusno dobo ter na ta način odpravilo tudi kršitev kazenskega zakona 5. točke 372. člena ZKP, ki jo je storilo prvostopenjsko sodišče. Sicer pa bi sodišče druge stopnje tudi v primeru, če bi prvostopenjsko sodišče obsojencu izreklo enotno zaporno kazen, pa bi na podlagi obsojenčeve pritožbe ugotovilo, da so podani pogoji za izrek pogojne obsodbe, smelo tako sodbo spremeniti ter obsojencu za obravnavano kaznivo dejanje izreči pogojno obsodbo in odločiti, da se enotna kazen ne izreče.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vrhovni državni tožilec, niso podane, zato je njegovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).