Sodba II Ips 627/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Če je bilo zemljišče izročeno in kupnina plačana, kupna pogodba ni mogla biti navidezna.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi naložilo, da mora izstaviti zemljiškoknjižno listino, s katero se bo vknjižila lastninska pravica tožeče stranke (za vsako do 1/3) na parcelah št. 363/2 in 363/3, vl. št. 215. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke le glede odločitve o stroških postopka, glede izreka o glavni stvari pa jo je zavrnilo in prvostopno sodbo potrdilo. Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. V reviziji ne navaja revizijskega razloga, zaradi katerega sodbo izpodbija. Trdi, da pravni posel z dne 21.11.1972 nima vseh elementov, ki so za veljavno kupoprodajno pogodbo potrebni. Tako predmet ni ne določen ne določljiv. Ni jasno, za katero zemljišče naj bi se stranki dogovorili in kako veliko naj bi bilo. Da ni šlo za zatrjevano parcelo, kaže tudi dejstvo, da kupec po 20 letih ni odstranil ograje ter da tudi ni sodeloval pri parcelaciji. Tudi cena je dvomljiva in kaže, da je bila pogodba fiktivna. Če gre za stare dinarje, je prenizka, če gre za nove pa previsoka. Če bi jo prodajalec prejel, bi jo gotovo položil na hranilno knjižico, kar pa se ni zgodilo. Tožena stranka se še sklicuje na nekatere dokaze in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Revizija ni utemeljena. Tožena stranka sicer v reviziji ni navedla revizijskega razloga, zaradi katerega izpodbija odločitev na prvi in drugi stopnji. Vendar iz obrazložitve revizije izhaja, da napada dejanske ugotovitve na prvi in drugi stopnji. Revizijsko sodišče ugotavlja, da zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni dopustno vložiti (3. odstavek 385. člena ZPP). Tako na revizijski stopnji ni mogoče ponovno ocenjevati dokazov v zvezi z vprašanjem, katero in kako veliko zemljišče je prednik tožnikov kupil od prednika tožencev, kakor tudi ne, ali je bila kupnina dejansko plačana ali ne. V zvezi s tem tudi ni dovoljeno navajati novih dejstev in dokazov (387. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je šlo za prodajo tistega dela zemljišča ob meji, ki ima danes številki, navedeni v izreku sodbe, ter da je bilo to zemljišče izročeno v posest in kupnina plačana. Sodišče druge stopnje se je s takšno ugotovitvijo prvostopnega sodišča strinjalo. Če pa je bilo zemljišče izročeno in kupnina plačana, kupna pogodba tudi ni mogla biti navidezna. Vztrajanje tožene stranke pri utemeljevanju fiktivnosti pogodbe z nejasnostjo cene, zapisane v njej (novi ali stari dinarji), zato nima materialnopravne podlage. Obojestranska izpolnitev pogodbe potrjuje, da sta stranki pogodbo (resnično) sklenili. Sodišči prve in druge stopnje sta zato na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo. Ker tudi ni bila storjena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, revizijsko sodišče reviziji ni moglo ugoditi in jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).