Sodba I Ips 350/2005 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obdolžene U.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Ker v postopku ni bilo izkazano nezakonito ravnanje policije ob zaslišanju obdolženke, se na vsebino obdolženkine izjave lahko opirajo odločbe, ki se izdajo pred in med preiskavo, tako tudi sklep o priporu. V nobenem primeru pa sodišče ne sme njene izjave uporabiti samostojno, ampak vedno v povezavi z zbranimi dokazi in podatki.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom dežurnega preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil zoper obdolženo U.K. odrejen pripor iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 432. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V pripor je bil vštet čas od 13.10.2005 od 11.35 ure naprej, ko ji je bila odvzeta prostost. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

Obdolženkin zagovornik je dne 28.10.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedena sklepa. V zahtevi je uveljavil bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 422. člena ZKP ter 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 8. točko 1.

odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da odpravi pripor. V zahtevi je menil, da utemeljenost suma temelji na nezakonito pridobljeni izjavi obdolženke ter na dokazih, pridobljenih v času nezakonito vodenega postopka od trenutka odvzema prostosti obdolženke do izročitve Okrožnemu sodišču v Ljubljani. V času policijskega pridržanja po trditvah zagovornika obdolženka ni bila sposobna sodelovati v postopku, zato obstoja dvom v korektnost in zakonitost vodenega postopka. Po mnenju zagovornika bi policija morala ravnati po 4. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Vrhovna državna tožilka, specialistka A.M., je v odgovoru na zahtevo z dne 7.11.2005 predlagala, da se zahteva kot neutemeljena zavrne, saj pomeni vprašljivost prištevnosti obdolženke v času dajanja izjave, kar uveljavlja zagovornik, področje dejanskega stanja. Po mnenju vrhovne državne tožilke odločba o odvzemu prostosti in pridržanja temelji na 6. odstavku 157. člena ZKP, ne pa na 4. členu ZUP-a.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta oba izpodbijana sklepa zakonita. Dežurni preiskovalni sodnik je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je obdolženka storila kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, utemeljeval na uradni zaznamek o sprejemu ustne kazenske ovadbe S.B. in njene izjave. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ocenil, da ni bilo v postopku izkazano nezakonito ravnanje policije ob zaslišanju obdolženke in da bi se v nadaljevanju lahko opravilo tudi zaslišanje policistov, ki so opravili prijetje obdolženke oziroma njeno zaslišanje. Ob tem je potrebno dodati, da se na omenjeno vsebino obdolženkine izjave, katera je sicer v postopku omejena, lahko opirajo odločbe, ki se izdajo pred in med preiskavo, tako tudi sklep o priporu. V nobenem primeru sodišče sicer ne sme obdolženkine izjave uporabiti samostojno, ampak vedno v povezavi z zbranimi dokazi in podatki, prav tako pa je ravnal dežurni preiskovalni sodnik in senat okrožnega sodišča v izpodbijanih sklepih, saj utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja utemeljuje predvsem z izjavo prodajalke oziroma odgovorne osebe B.P.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženkin zagovornik, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko uveljavlja vprašanje obdolženkinega psihofizičnega stanja od trenutka odvzema prostosti in v času policijskega pridržanja. Iz tega razloga glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve ni možno vložiti. V skladu z določbo 425.

člena ZKP je zato Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.