Sklep I Ips 354/2005 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornikov zahtevane osebe R.W. za varstvo zakonitosti se zavrže.

[JEDRO]

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora na podlagi 22. člena ZENPP ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom zoper R.W. na podlagi 1. odstavka 22. člena Zakona o evropskem nalogu za prijetje in predajo (ZENPP, Uradni list RS, št. 37/2004 z dne 15.4.2004) odredila pripor iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od odprave pripora v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Sežani.

Pritožbo R.W. je Okrožno sodišče v Kopru s sklepom z dne 28.10.2005 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora so odvetniki Odvetniške družbe Č. dne 4.11.2005 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi kršitve določb kazenskega postopka" in Vrhovnemu sodišču predlagali, da izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje pristojnemu sodišču.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, zato predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrže. Opozarja, da je takšna tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (sklep, opr. št. I Ips 123/2005 z dne 19.5.2005).

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora na podlagi 22. člena ZENPP ni dovoljena.

Zakon o evropskem nalogu za prijetje in predajo je poseben procesni zakon, ki ureja postopek odreditve evropskega naloga za prijetje in predajo in postopek predaje obdolžencev ter obsojencev med Republiko Slovenijo in drugimi državami, članicami Evropske Unije ter prevoz obdolžencev in obsojencev med državami članicami EU čez ozemlje RS (1. odstavek 1. člena). Glede vprašanj, ki v tem zakonu niso posebej urejena, je določena smiselna uporaba določb ZKP, Kazenskega zakonika ter Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. ZENPP je torej v odnosu na te predpise lex specialis, ki na smiselno uporabo ZKP napotuje le glede vprašanj, ki v ZENPP niso posebej urejena.

V 22. členu ZENPP je za uspešno izvedbo postopka za predajo predvidena tudi odreditev in podaljšanje pripora, določena je stvarna in krajevna pristojnost sodišč, ki o tem odločajo, predvidena pa je tudi pravica do pritožbe, o kateri odloča višje sodišče. Med pravnimi sredstvi v zvezi s priporom v tem zakonu zahteva za varstvo zakonitosti ni predvidena (pristojnost Vrhovnega sodišča je določena le v 24. členu, ki pa ni v zvezi s priporom).

Vrhovno sodišče je že v nekaj svojih odločbah (na primer v sklepu I Ips 123/2005 z dne 19.5.2005) ugotovilo, da je upravičenost do vlaganja zahteve za varstvo zakonitosti pred koncem kazenskega postopka izjema, ki jo je kot takšno treba razlagati ozko in da je vprašanje pravnih sredstev (rednih in izrednih) v ZENPP urejeno na način, ki stranki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave).

Ker torej v ZENPP zahteva za varstvo zakonitosti ni predvidena, smiselna uporaba določb ZKP pa ne pride v poštev, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo, saj po zakonu ni dovoljena (2. odstavek 423. člena ZKP).