Sklep I Ips 353/2005 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika zahtevane osebe L.M.S. za varstvo zakonitosti se zavrže.

[JEDRO]

Zoper pripor, ki je odrejen po ZENPP, zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je bil zoper zahtevano osebo L.M.S., državljana Poljske, na podlagi 1. odstavka 22. člena Zakona o evropskem nalogu za prijetje in predajo (ZENPP) v zvezi s 1. točko 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), odrejen pripor, ki teče od odprave pripora v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Postojni dalje. V kazenskem postopku zoper navedeno osebo je namreč Državno tožilstvo Mnchen dne 3.8.2005, na podlagi pripornega naloga Okrajnega sodišča v Mnchnu z dne 21.7.2005, zaradi štirih kaznivih dejanj vlomne tatvine po 244.a paragrafu nemškega Kazenskega zakonika in nevarnosti, da bo pobegnil, odredilo Evropski nalog za prijetje in predajo.

Zoper ta pravnomočni sklep je zaradi kršitve 20. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) in bistvene kršitve določb Kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zagovornik zahtevane osebe vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahteva izrečnega predloga ne vsebuje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbah 4. v zvezi s 1. odstavkom 420. člena ZKP se sme zoper sklep o odreditvi pripora iz razlogov, naštetih v 1. do 3. točki 1. odstavka iste zakonske določbe, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku osmih dni, odkar je zahtevana oseba prejela pravnomočni sklep o odreditvi pripora.

V obravnavani zadevi je bil na zahtevo nemških pravosodnih organov zoper L.M.S. odrejen pripor na podlagi 1. odstavka 22. člena ZENPP.

Za postopek prijetja, predaje in prevoza zahtevanih oseb med državami članicami Evropske unije (EU) se v takih primerih uporablja ZENPP. Določbe ZKP se v skladu z 2. odstavkom 1. člena ZENPP uporabljajo subsidiarno, torej le glede vprašanj, ki v ZENPP niso posebej urejena.

ZENPP v 22. členu celovito ureja odreditev pripora v postopku izvrševanja evropskega naloga. Tako predpisuje organ, ki je funkcionalno pristojen za odreditev pripora, pogoje za pripor, upravičence in roke za vložitev pritožbe oziroma organ in rok v katerem mora o taki pritožbi odločiti ter dolžnost preiskovalnega sodnika, da o sprejetem ukrepu nemudoma obvesti odreditveni pravosodni organ. Enako podrobno določa tudi postopek za podaljšanje pripora, njegovo maksimalno trajanje in roke, v katerih mora sodišče opraviti preizkus obstoja pogojev za pripor. Samo glede vprašanja, ali naj se odredi pripor ali pa kakšen drugi milejši ukrep za zagotovitev navzočnosti zahtevane osebe, 1. odstavek 22. člena ZENPP napotuje na smiselno uporabo določb ZKP.

ZENPP ne predvideva izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne sklepe o odreditvi ali podaljšanju pripora po tem zakonu in glede teh pravnih sredstev ne odkazuje na smiselno uporabo določb ZKP.

Pristojnost Vrhovnega sodišča je v ZENPP predpisana le v 1. in 2.

odstavku 24. člena, ki zadeva odločanje v primerih, ko je zoper isto zahtevano osebo pravnomočno odločeno, da se preda državi članici EU in tretji državi.

Odreditev pripora po ZENPP tudi ne nasprotuje 25. členu Ustave, ki zahtevani osebi zagotavlja pravico do učinkovite pritožbe. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da zoper pripor, ki je odrejen po ZENPP, zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Enako razlago je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v sklepu z dne 19.5.2005, opr. št. I Ips 123/2005 in v sledečih, s katerimi je odločilo o zahtevah za varstvo zakonitosti, vloženih zoper pravnomočne odločbe o odreditvi pripora po ZENPP.

Glede na to, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo.