Sodba I Ips 155/2005 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika osumljenega D.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO] Ker je zagovornik zgolj postavil trditev, da bi se osumljencu pripor lahko nadomestil z drugim milejšim ukrepom, pri tem pa ne navaja, v čem bi bila kršitev zakona, le-te ni mogoče preizkusiti.

[OBRAZLOŽITEV] Z uvodoma navedenim sklepom dežurnega preiskovalnega sodnika je bil osumljenemu D.S. odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki traja od 26.4.2005 od 6.10 ure naprej. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornika osumljenega D.S. zavrnil kot neutemeljeno. Osumljenčev zagovornik je dne 9.5.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil, da je bil zoper osumljenca vložen posplošen in nepopoln obtožni predlog, v katerem niso navedeni datumi storitve kaznivih dejanj, kar onemogoča uspešno obrambo. Sodišče bi poleg tega osumljencu lahko namesto pripora odredilo drug milejši ukrep, to je ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi ali pa hišni pripor. Predlagal je, da se osumljencu pripor odpravi in se ga nadomesti z drugim milejšim ukrepom. V odgovoru na zahtevo z dne 27.5.2005 je vrhovni državni tožilec A.P. predlagal zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Iz zahteve ni razvidno, kaj s posplošenimi trditvami osumljenčev zagovornik sploh izpodbija. Tako izpodbija vložen obtožni predlog, čeprav iz spisnih podatkov izhaja, da zoper osumljenega D.S. sploh ni vložen obtožni predlog. Kolikor naj bi se to nanašalo na opis kaznivih dejanj v obrazložitvi pravnomočnega sklepa, pa prav tako ni utemeljena zagovornikova trditev, da posamična dejanja v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ ne bi bila časovno povsem natančno določena. Zagovornik je zgolj postavil trditev, da bi se osumljencu pripor lahko nadomestil z drugim milejšim ukrepom, pri tem pa ne navaja, v čem bi bila kršitev zakona. V izpodbijanih sklepih so v obrazložitvi posebej navedeni razlogi, zakaj takšni milejši ukrepi ne pridejo v poštev. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja osumljenčev zagovornik, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.