Sodba I Ips 81/2002 in I Ips 87/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahtevi zagovornika obsojenega F.B. za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se razveljavi odločba o pravnomočnosti sodbe glede tega obsojenca in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v postopek s pritožbo obsojenčevega zagovornika.

[JEDRO]

Višje sodišče je ravnalo v nasprotju z določbo 388. člena ZKP, ker skupaj z ostalimi pritožbami na pritožbeni seji ni odločalo tudi o pravočasni pritožbi obsojenčevega zagovornika, v kateri je uveljavljal vse pritožbene razloge iz 370. člena ZKP, predlagal, da ga višje sodišče obvesti o svoji seji in se zavzel za obsojenčevo oprostitev ali razveljavitev izpodbijane sodbe. S tem je izkazan vpliv zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe, saj gre za opustitev tako pomembne (ustavne in zakonske) dolžnosti sodišča, da obstoj smiselno zatrjevanega razloga iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP ne more biti vprašljiv.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pod točko I obsojene F.B., I.H. in D.K. spoznalo za krive kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, pod točko II. pa obsojenega F.B. še kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Za prvo dejanje je obsojencu določilo kazen eno leto in deset mesecev zapora, za drugo pa pet mesecev zapora, nato pa mu je po določbah o steku izreklo enotno kazen dve leti in dva meseca zapora. Višje sodišče v Ljubljani je ob delni ugoditvi pritožbi D.K. in po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ravnanje obsojenega F.B., opisano pod točkama I in II izreka prvostopenjske sodbe, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po 1.

odstavku 196. člena KZ, temu obsojencu izreklo kazen dve leti zapora ter na podlagi 4. odstavka 196. člena KZ odvzelo 684,44 g heroina, odločbo o odvzemu protipravne premoženjske koristi v višini 35.000 DEM pa je odpravilo; v ostalem je pritožbo obsojenega F.B. zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega F.B. zaradi kršitve 2. odstavka 388. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP ter zagovorniki obsojenega I.H. zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter drugih kršitev postopka, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe, kot tudi zaradi kršitve kazenskega zakona. Zagovorniki so predlagali oprostitev obtožbe oziroma razveljavitev sodbe, zagovornik obsojenega B. pa je predlagal razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v ponovno odločanje temu sodišču.

Vrhovna državna tožilka B.B. je na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP dne 26.3.2002 podala mnenje, da zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega F.B. ni dovoljena, ker jo je vložil kot zagovornik po uradni dolžnosti, ta pa sme svojo funkcijo opravljati samo do pravnomočnosti sodbe, le v izjemnih primerih (4. odstavek 70. člena ZKP) pa tudi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi; med takšne zadeve pa obravnavana ne sodi.

Dne 27.3.2002 je vrhovna državna tožilka odgovorila tudi na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniku obsojenega I.H. in podala mnenje, da zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona niso podane, zaradi česar je predlagala zavrnitev zahteve.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenega F.B., ki zahtevi ni predložil obsojenčevega pooblastila, ocenilo kot vlogo, ki ne obsega vsega, kar je treba, da bi se dala obravnavati, oziroma kot nepopolno vlogo v smislu 3. odstavka 76. člena ZKP. Zato je zagovornika z dopisom pozvalo, da svojo nepopolno vlogo dopolni v roku 10 dni, kar je zagovornik storil s tem, da je Vrhovnemu sodišču v določenem roku predložil obsojenčevo pooblastilo za vložitev izrednega pravnega sredstva; s tem je odpadla procesna ovira za obravnavanje njegove zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva zagovornika obsojenega F.B. je utemeljena.

Zagovornik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 388. člena ZKP, ker Višje sodišče v Ljubljani na svoji seji dne 19.2.2002 skupaj z ostalimi pritožbami ni obravnavalo tudi njegove -

zagovornikove pravočasno vložene pritožbe (to prilaga zahtevi) zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4.10.2001. Kršitev zakona izkazuje s priloženo fotokopijo popisa oddanih pošiljk ter s potrdilom Pošte Slovenije, Enote L. z dne 11.3.2002, iz katerih izhaja, da je pritožbo vložil priporočeno po pošti dne 30.10.2001 in da je pritožba prispela na Okrožno sodišče v Ljubljani pod poštno št. 6335 z dne 2.11.2001, kar je razvidno iz vpogleda v spisek prispele pošte Okrožnega sodišča v Ljubljani.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je z dopisom z dne 8.3.2005 skladno z določbo 3. odstavka 423. člena ZKP pozvalo Višje sodišče v Ljubljani, da preveri točnost navedb v zagovornikovi zahtevi za varstvo zakonitosti, ker utemeljenosti zahteve ni moglo preizkusiti zgolj na podlagi podatkov spisa in da posreduje poročilo v zvezi s procesnimi kršitvami, na katere se sklicuje zagovornik.

Sodnica poročevalka je v poročilu z dne 17.3.2005 o zatrjevanih kršitvah zakona na podlagi pregleda celotnega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani, pregleda spisa Višjega sodišča v Ljubljani ter opravljenih poizvedb v sprejemno-oddajni pisarni Okrožnega sodišča v Ljubljani in na Pošti L., posredovala svoje ugotovitve. Preverjanje je pokazalo, da v popisu spisa okrožnega sodišča, ki se v celoti ujema z rednimi in listovnimi številkami, ni vpisana pritožba zagovornika obsojenega F.B., odvetnika S.S. Iz predložitvenega poročila Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13.1.2001 izhaja, da je Višje sodišče v Ljubljani od sodišča prve stopnje dne 14.11.2001 prejelo kazenski spis zaradi reševanja pritožb, med katerimi ni bilo pritožbe zagovornika obsojenega F.B. in da iz spisa Višjega sodišča v Ljubljani tudi ne izhaja, da bi pritožbeno sodišče naknadno vse do izdelave sodbe v reševanje prejelo pritožbo omenjenega zagovornika, zaradi česar višje sodišče njegove pritožbe ni obravnavalo. Sodnica poročevalka zagovornikove trditve v zvezi z vloženo pritožbo ni mogla preveriti v sprejemno-oddajni pisarni Okrožnega sodišča v Ljubljani, ker ta pisarna v letu 2001 še ni vodila evidence oziroma popisa vseh prejetih poštnih pošiljk, kot tudi ne s preverjanjem na Pošti L., ki listine v zvezi z vročitvami hrani le 18 mesecev, od zatrjevane vročitve pa je poteklo že več kot tri leta, zaradi česar vročitve pošiljke na pošti ni bilo mogoče preveriti niti s ponovno poizvednico priporočene pošiljke št. 6335.

Pravica do pritožbe zoper sodbo v kazenskem postopku (XXIII.

poglavje, členi 366-397) ima svoj ustavni temelj v 25. členu Ustave Republike Slovenije. Smisel te določbe ni le v tem, da je prizadetemu zagotovljena možnost za vložitev pritožbe (pravnega sredstva), pač pa predvsem v tem, da prizadeti lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani svoje pravice oziroma pravne interese. Ta pravica pa mu ni zagotovljena, če pritožbeno sodišče pritožbe sploh ne obravnava oziroma če se ne seznani s pritožbenimi navedbami, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost in se do njih ne opredeli na seji senata na enega od načinov, predvidenih v določbi 388. člena ZKP.

Na podlagi rezultatov opravljenih poizvedb višjega sodišča, podatkov spisa ter vsebine zagovornikove zahteve Vrhovno sodišče glede procesno relevantnega dejstva v zvezi z zagovornikovo pritožbo v dvomu v korist obsojenca šteje, da je zagovornik F.B. pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo na Okrožno sodišče v Ljubljani vložil pravočasno. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi to sodišče izvedlo postopek v zvezi s pritožbo tega zagovornika, predviden v določbah 375. in 376. člena ZKP in da bi njegovo pritožbo predložilo sodišču druge stopnje. To je imelo za posledico, da je višje sodišče, kot pravilno ugotavlja zagovornik, ravnalo v nasprotju z določbo 388.

člena ZKP, ker skupaj z ostalimi pritožbami na pritožbeni seji ni odločalo tudi o pravočasni pritožbi obsojenčevega zagovornika, v kateri je uveljavljal vse pritožbene razloge iz 370. člena ZKP, predlagal, da ga višje sodišče obvesti o svoji seji in se zavzel za obsojenčevo oprostitev ali razveljavitev izpodbijane sodbe.

Zagovornik je s tem izkazal vpliv zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe, saj gre za opustitev tako pomembne (ustavne in zakonske)

dolžnosti sodišča, da obstoj smiselno zatrjevanega razloga iz 3.

točke 1. odstavka 420. člena ZKP ne more biti vprašljiv.

Zaradi ugotovljene nezakonitosti v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP je Vrhovno sodišče ugodilo zagovornikovi zahtevi in razveljavilo končno odredbo oziroma odločbo (1. odstavek 112. člena ZKP), s katero je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo pravnomočnost sodbe glede obsojenega F.B. in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v postopek s pritožbo zagovornika obsojenega F.B. (376. člen ZKP). Sodišče prve stopnje bo izvod pritožbe, ki se nahaja v spisu (list. št. 523), vročilo nasprotni stranki, ki sme v osmih dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo, pritožbo in odgovor z vsemi spisi pa bo nato predložilo sodišču druge stopnje. To bo v nastali procesni situaciji na svoji seji odločalo samo še o tej pritožbi, saj je sodba glede obsojenega I.H. z že omenjeno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani že postala formalno in materialno pravnomočna. Zato o njej ni več dopustno ponovno sojenje. O vloženi zahtevi zagovornikov obsojenega I.H. zoper pravnomočno sodbo bo Vrhovno sodišče odločalo skupaj z morebitno zahtevo za varstvo zakonitosti, če jo bo zagovornik obsojenega F.B. vložil oziroma po poteku zakonskega roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (3. odstavek 421. člena ZKP).