Sodba I Ips 389/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obdolženega B.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO] V pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora na podlagi 2. odstavka 272. člena ZKP naveden ugovor, da ni dokazov za kaznivo dejanje, ki ga je obtožen, bo obdolženec lahko uveljavljal v ugovoru zoper obtožnico.

[OBRAZLOŽITEV] Z uvodoma navedenim sklepom senata Okrožnega sodišča na Ptuju je bil zoper obdolženega B.S. podaljšan pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obdolženega B.S. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni. Zagovornik obdolženega B.S. je dne 20.12.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče obdolžencu odpravi pripor. Po mnenju zagovornika ni dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe. Meni, da je sodišče kršilo kazenski zakon po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Prav tako po mnenju zagovornika ni izkazana realna nevarnost, da bi obdolženec ponavljal kazniva dejanja. Namesto pripora bi se obdolžencu lahko izrekel hišni pripor. Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo z dne 28.12.2004 predlagala, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Oba navedena sklepa o podaljšanju pripora zoper obdolženega B.S. sta zakonita. Zoper obdolženca je bil podaljšan pripor v skladu z določbo 2. odstavka 272. člena ZKP potem, ko je Okrožno državno tožilstvo na Ptuju dne 30.11.2004 vložilo obtožnico. Obdolženec lahko uveljavlja, da ni dokazov za kaznivo dejanje, ki ga je obtožen, v ugovoru zoper obtožnico. S sklepoma, s katerima mu je bil podaljšan pripor, ni bil kršen kazenski zakon, kot uveljavlja obdolženčev zagovornik. Prav tako v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati ugotovitev sodišča, da pri obdolžencu ni podana ponovitvena nevarnost. V 2. odstavku 420. člena ZKP je namreč določeno, da to izredno pravno sredstvo ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišči sta se v izpodbijanih sklepih opredelili, da je pripor zoper obdolženca neogibno potreben, z mnenjem obdolženčevega zagovornika, da bi se lahko namen dosegel tudi s hišnim priporom, pa je v zahtevi zopet uveljavljena zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP jo je zato kot neutemeljeno zavrnilo.