Sodba II Ips 663/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Trčila sta smučarja, ki sta smučala nasproti. Porazdelitev odgovornosti v razmerju 50 % : 50 %.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v znesku 293.097,10 SIT. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji se sklicuje na pritožbene trditve. Sicer pa zatrjuje, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od pravdnih strank ni privozila na ravnico z neko neprimerno hitrostjo, hkrati pa očita obema neprilagojenost razmeram na smučišču. Ta očitek se lahko nanaša kvečjemu na hitrost smučarjev glede na razmere na smučišču. Nadalje poudarja, da iz izjave M.L. izhaja, da je tožnik prehitro peljal navzdol po progi "T.", toženec pa je tako kot M.L. peljal z zelo majhno hitrostjo. Zato je po mnenju revidenta tožnik smučal skrajno malomarno in z neprilagojeno hitrostjo glede na stanje na smučišču, medtem ko tožencu ni moč očitati niti najmanjše stopnje krivde. Takšno stališče obširno utemeljuje z navajanjem še drugih okoliščin obravnavanega dogodka, zlasti kraja nesreče, primernosti razdalje toženca do smučarjev pred njim in nepozornosti tožnika, ker da ta po nesreči niti ni vedel, kateri smučar ga je "oplazil". Zatrjuje še, da je do nesreče prišlo zato, ker se je tožnik zaletel v smučarko, ki je smučala za tožencem, ne pa zaradi tega, ker ga je "oplazil" toženec. Graja še sklepanje pritožbenega sodišča, češ da ni potrebno izvajanje dokaza z izvedencem smučarske stroke. Sodišče namreč po mnenju revidenta nima potrebnega znanja, da bi ocenilo odgovornost in delež sokrivde v smučarski nesreči. Meni, da bi bil potreben tudi dokaz z izvedencem kirurgom, ki bi lahko podal mnenje o vzroku obravnavane nesreče. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. ZPP). Revizija ni utemeljena. Meje preizkusa z revizijo izpodbijane sodbe so začrtane v 386. čl. ZPP. Ker revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, pri presoji ni moglo upoštevati pritožbenih razlogov, na katere se revident v reviziji le sklicuje. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožnik škodo pretrpel v trčenju s tožencem na smučišču v Avstriji. Drugačnih revizijskih trditev o vzroku tožnikove poškodbe, po katerih naj bi se tožnik zaletel v neko smučarko, v revizijskem postopku ni moč presojati, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Enako velja za trditve o potrebnosti dopolnitve dokaznega postopka z izvedencem kirurgom, ker tudi te trditve po vsebini pomenijo izpodbijanje dejanskih ugotovitev o vzroku tožnikove poškodbe. Temu je potrebno dodati, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (1. odst. 250. čl. ZPP). Vprašanje (so)odgovornosti pa je pravno in ne dejansko vprašanje. Zato revizijski očitek, češ da bi sodišče moralo pritegniti v postopek izvedenca smučarske stroke, ker da samo nima potrebnega znanja, da bi ocenilo odgovornost in delež sokrivde v smučarski nesreči, niti ne terja posebnega odgovora. Res iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je M.L. tokoj po nesreči izjavil, da je tožnik smučal nekoliko prehitro. Toda, kaj pomeni prehitro smučanje, je ocena in ne dejstvo. Zato te ocene M.L. ni moč šteti za dejansko ugotovitev izpodbijane sodbe in zgolj na njeni podlagi presojati o tožnikovi sokrivdi oz. njegovi lastni izključni krivdi za pretrpelo škodo. Ugotovitve in presojo sodišč o hitrosti smučanja obeh pravdnih strank neposredno pred trčenjem je potrebno razumeti predvsem kot odgovor na trditve tožeče stranke, po katerih naj bi tožnik ob trčenju stal, toženec pa naj bi vanj trčil z veliko hitrostjo (l. št. 14). Glede tožnikove hitrosti smučanja pa je potrebno dodati še, da je do nesreče prišlo na ravnini ter da se je tožnik pred trčenjem ustavil v višini vhoda na štirisedežnico in nato s smučanjem nadaljeval v smeri proti blagajni. Če upoštevamo še, da se je škodni dogodek pripetil v izteku dveh smučarskih prog, da sta trčila smučarja, ki sta smučala nasproti, da je bila tožnikova pozornost usmerjena k srečanju z znancem, tožencu pa je pogled naprej onemogočal M.L., ki je smučal pred njim, kar vse sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, je porazdelitev odgovornosti med pravdni stranki v razmerju 50 % : 50 % tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna (16. čl. in 1. odst. 154. čl. ZOR ter 1. in 3. odst. 28. čl. Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih). Očitek premajhne previdnosti pri smučanju bremeni obe stranki v enaki meri, kot sta to že pravilno presodili sodišči prve in druge stopnje. Iz odslej razloženega pa je razviden tudi odgovor na uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. ZPP).