Sodba I Ips 82/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO] Glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, ki po vsebini predstavlja le uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

[OBRAZLOŽITEV] Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 4.7.2003 spoznalo obdolženo M.S. za krivo kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ ter ji je po 61. členu KZ izreklo sodni opomin. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi obdolženkinega zagovornika in sklep o sodnem opominu spremenilo tako, da je obdolženko po določbi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razloga po 14. členu KZ oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 2. odstavku 211. člena KZ. Vrhovna državna tožilka z zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 20.2.2004 izpodbija sodbo sodišča druge stopnje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega zakona iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka. V zahtevi uveljavlja, da sodišče v oprostilni sodbi ni obrazložilo osebnih okoliščin obdolženke, pri čemer naj bi podatki v spisu ter izpovedi prič kazali na to, da ni šlo za neoporečno obdolženko (npr. očitki o malomarnem opravljanju dela, list.št. 35 in 36 kazenskega spisa in priloga B2). Po mnenju vrhovne državne tožilke se sodišče druge stopnje tudi ni v celoti opredelilo do objektivnih okoliščin, saj se je opredelilo le do majhne vrednosti ukradenega predmeta, iz spisa pa izhaja, da so bile tatvine na šoli zelo pogoste. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je oprostilno sodbo oprlo na določbo 14. člena KZ in dejanje majhnega pomena ocenilo na podlagi objektivnih in subjektivnih kriterijev, ki jih je gradilo na ugotovljenem dejanskem stanju. Pri tej oceni je uporabilo točno tisto dejansko stanje, ki ga je za izrek sodnega opomina uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje na strani 8 je razvidno, kakšne osebne okoliščine je pri obdolženki ugotovilo prvostopenjsko sodišče in prav te osebne okoliščine je kot ugotovljene uporabilo tudi sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi (3. stran obrazložitve). Ugotovljeno dejansko stanje v tem primeru ne predstavlja neobrazloženih razlogov izpodbijane sodbe ali nasprotij v razlogih sodbe in vsebini listin v spisu, kot se skuša prikazati v zahtevi, ki po vsebini predstavlja le uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne glede na uveljavitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP predstavlja po vsebini zahteva za varstvo zakonitosti prav izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, zato je vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.