Sklep I Ips 225/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva odvetnice I.T. za varstvo zakonitosti se zavrže.

[JEDRO]

Zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper sklep, s katero je sodišče zagovornici naložilo v plačilo stroške preložitve glavne obravnave, ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom zagovornici obtoženega B.M. naložilo stroške preložitve glavne obravnave, razpisane v kazenski zadevi dne 10.3.2004 ob 14.00 uri v sobi št. 327, ki obsegajo stroške pristopa zagovornika odvetnika T. na glavno obravnavo in stroške prihoda obeh obdolžencev na sodišče ter povprečnino v višino 60.000 SIT. Višje sodišče je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep o plačilu separatnih stroškov je odvetnica T. dne 30.6.2004 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter ji prizna stroške tako pritožbenega kot tudi stroške postopka z izrednim pravnim sredstvom z zakonskimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila.

Zahteva odvetnice I.T. za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Določba 420. člena ZKP jasno določa pogoje, kdaj se sme vložiti to izredno pravno sredstvo, če je kršen kazenski ali procesni zakon. Pogoja sta 1. pravnomočno končan kazenski postopek zoper obdolženca in 2. pravnomočna sodna odločba, ki se mora prav tako nanašati nanj. V konkretni zadevi ni izpolnjen ne prvi in ne drugi pogoj. Zadeva je namreč še v fazi glavne obravnave.

Res je sicer, da 4. odstavek 420. člena določa izjemo, kjer je dovoljeno vložiti izredno pravno sredstvo tudi pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom, vendar se ta izjema nanaša le na sklep o priporu (sklep o odreditvi in podaljšanju pripora po 2. odstavku 205. člena in 2. odstavku 272. člena ZKP).

Ne glede na navedeno pa zagovornica odvetnica T. z zahtevo za varstvo zakonitosti ne bi mogla izpodbijati sklepa o naložitvi plačila stroškov, ki jih je sama povzročila s svojim ravnanjem tudi ne kasneje, torej po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Zagovornik namreč izvaja svoja pooblastila iz pravic obdolženca in ne more vlagati izrednih pravnih sredstev v postopku, kjer nastopa kot zagovornik obdolženca za zaščito lastnih koristi, saj za to nima veljavnega pravnega interesa. Iz določil člena 421. ZKP namreč povsem jasno izhaja, da lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti le v korist obdolženca oziroma le tedaj, kadar je na škodo obdolženca oziroma obsojenca kršen materialni ali procesni zakon. V konkretni situaciji pa se izpodbijana odločba o plačilu stroškov ne nanaša na obtoženca in vsebina te odločbe ne bo nikdar sestavni del odločbe o glavni stvari, temveč se nanaša izključno na odvetnico.

Ker je torej zagovornica odvetnica T. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper odločbo, ki jo po določbi 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati in ker po določbi 421. člena v tem primeru tudi ni imela pravice vložiti to izredno pravno sredstvo, je vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeno (2. odstavek 423. člena ZKP).