Sodba I Ips 59/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obdolženega D.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Pri kaznivih dejanjih, s katerimi se varnost ljudi močno ogroža, je potrebna manjša stopnja ponovitvene nevarnosti, kot pri tistih, ko varnost ljudi ni ogrožena v tolikšni meri.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sklepom z dne 12.02.2004 zoper obdolženega D.H. in še dva obdolženca iz razloga po 3. točki 1.

odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) po vloženi obtožnici podaljšalo pripor za dva meseca, to je do dne 16.04.2004. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo zagovornika obdolženega D.H. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitve določb 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, torej iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter obdolženega D.H. izpusti iz pripora.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, podaja mnenje, da zahteva ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obdolženega D.H. izpodbija obstoj utemeljenega suma z navedbami, da v preiskavi zbrani podatki kažejo, da je storilec kaznivega dejanja J.Ž. in ne obdolženi D.H. Poudarja, da je bil ta edini dokazljivo na kraju dejanja oziroma v bližini, saj nosi obuvalo št. 42 - 43, oglasil pa se je na bazno postajo M., čeprav živi v 20 km oddaljenem L. pri S.G. Tožilstvo, ki zoper J.Ž. ni vložilo obtožnice, je zato po vložnikovem mnenju ravnalo nezakonito.

Utemeljenega suma, kot temeljnega pogoja za pripor, s takimi trditvami v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Zagovornik obdolženega D.H. namreč ponuja lastno presojo dokazov, pomembnih pri ugotavljanju potrebne stopnje verjetnosti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni odločbi. Po vsebini zato uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Vložnik ne more biti uspešen niti, ko zakonitost pravnomočnega sklepa v zahtevi izpodbija z navedbo, da je že v mesecu oktobru 2003 predlagal izločitev preiskovalne sodnice M.P. in predsednice sodišča M.K., ki da je predlog za izločitev zavrnila z dopisom, čeprav bi morala predlog predložiti neposredno višjemu sodišču. Ne ena, ne druga sodnica nista sodelovali v senatu po 6. odstavku 23. člena ZKP, ki je z izpodbijano odločbo zoper obdolženca podaljšal pripor, zato v zahtevi zatrjevana okoliščina na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa nima nobenega vpliva.

Zagovornik obdolženega D.H. v zahtevi navaja tudi, da je bila obdolžencu onemogočena pravica do obrambe, ker da je izvedensko mnenje izvedenca E.D., ki je bilo deloma v angleškem jeziku, prejel neposredno, preden je bil ta zaslišan in da sodišče obrambi ni dovolilo dvodnevnega odloga, da se strokovno pripravi na odgovor. Zakaj bi taka kršitev zakona, ki jo vložnik pobliže niti ne opredeli, četudi bi bila podana, vplivala na zakonitost napadene pravnomočne odločbe, obdolženčev zagovornik ne obrazloži. Zato zahteve v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti.

Vložnik v zahtevi tudi poudarja, da si obramba prizadeva, da bi bil obdolženec izpuščen na prostost ter da bi kazenski postopek potekal pod normalnimi pogoji, ne pa pod hudimi pritiski javnosti, ki da je bila še pred obdolžencem seznanjena z vložitvijo obtožnice, da tako ozračje zelo negativno vpliva na obdolženčevo psihično stanje, čeprav ta sploh ni mogel biti na kraju storitve kaznivega dejanja. Izraža prepričanje, da bo obdolženec, če Vrhovno sodišče ne odpravi pripora, nedolžen čakal na izid sojenja naslednji dve leti. Vložnik tako podaja svoj pogled glede pogojev, ki morajo biti zagotovljeni, da bo sojenje pošteno in prognozo glede trajanja pripora. Vendar se pri tem ne opira na dejstva, ki jih je sodišče ugotovilo v napadeni pravnomočni odločbi o priporu, ampak na lastno videnje dejanskega stanja. Tudi v tem obsegu zato uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

S trditvami, da je imel obdolženec dovolj časa, da bi v dveh letih in pol, kolikor je bil na prostosti, dokončal očitano kaznivo dejanje, da ni nikoli grozil, da bo izvrševal podobna kazniva dejanja, da njegovo življenje in osebne lastnosti ne kažejo na to, da bi bil morilec in nevaren za okolico in da je sprejeta ocena o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti rezultat subjektivne in z ničemer podprte presoje generalne državne tožilke ob aretaciji in njenih kasnejših izjav na televiziji, vložnik ponuja drugačno dokazno presojo okoliščin, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je pri obdolženem D.H. podana realna nevarnost, da bo na prostosti ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Očitno je, da vložnik ne sprejema ocene v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je pri obdolžencu podan priporni razlog po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Tudi glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti zagovornik pravnomočen sklep izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa, kakor je bilo že pojasnjeno, ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Svojo presojo je sodišče utemeljilo z okoliščinami, da je bil obdolženi D.H. že obsojen zaradi kaznivega dejanja ropa po 1.

odstavku 213. člena KZ, da je nezaposlen, preživlja pa se z denarno pomočjo in priložnostnimi deli, pri čemer je upoštevalo tudi okoliščine in vlogo, ki naj bi jo obdolženi D.H. imel pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Sklepu v pravnomočnem sklepu, da te okoliščine kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, ni mogoče odrekati razumne presoje. Upoštevati je tudi treba, da je pri kaznivih dejanjih, s katerimi se varnost ljudi močno ogroža, in ravno tako je obdolžencem očitano kaznivo dejanje, potrebna manjša stopnja ponovitvene nevarnosti, kot pri tistih, ko varnost ljudi ni ogrožena v tolikšni meri.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obdolženega D.H. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.