Sodba I Ips 250/2001 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornice obs. S.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

[JEDRO]

S tem ko je sodišče na predlog državnega tožilca prekinilo glavno obravnavo zaradi njegovega posveta z oškodovanko, ni kršilo določb ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 3.10.2000 je bil obsojeni S.S. spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ ter mu je bila izrečena kazen štirih let zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3.4.2001 deloma ugodilo pritožbama obsojenca in njegove zagovornice in prvostopno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je izrečeno kazen znižalo na tri leta zapora.

Zoper pravnomočni sodbi je obsojenčeva zagovornica, odvetnica A.K. iz K., vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Predlagala je, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in obsojenca oprosti obtožbe oziroma razveljavi prvostopno in drugostopno sodbo ter zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno obravnavo in odločitev. Hkrati je predlagala odložitev izvršitve pravnomočne sodbe do odločitve Vrhovnega sodišča.

V odgovoru na zahtevo je vrhovni državni tožilec - svetnik B.Š.

predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčeve zagovornice zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčeva zagovornica sicer uveljavlja kršitev iz 11. točke 1.

odstavka 371. člena, iz vsebine zahteve pa izhaja, da izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Predvsem izpodbija verodostojnost izpovedbe oškodovanke, na kateri je sodišče gradilo krivdorek.

Obsojenčeva zagovornica s tem torej trdi, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, česar pa glede na izrecno določbo 2.

odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni možno uveljavljati.

Zagovornica ocenjuje kot kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivala na zakonitost sodne odločbe, tudi prekinitev glavne obravnave na Okrožnem sodišču v Kranju dne 6.6.2000. Iz zapisnika s te glavne obravnave je razvidno, da je senat ob zaslišanju priče V.A. na predlog državnega tožilca sprejel sklep o petnajst minutni prekinitvi glavne obravnave in sicer zaradi posveta državnega tožilca z oškodovanko. S tem sodišče ni kršilo določb Zakona o kazenskem postopku, trditve o vplivanju državnega tožilca na izpovedbo oškodovanke pa so zgolj trditve obsojenčeve zagovornice. To potrjuje tudi nadaljnja izpovedba oškodovanke na navedeni glavni obravnavi, ko je izpovedala enako kot pred prekinitvijo obravnave.

V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica tudi uveljavlja, da ni bil izveden dokaz z izvedencem psihološke stroke, pri čemer pa ni dodala, da takšnega predloga na glavni obravnavi ni bilo, kar je obrazložilo tudi sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi.

Vrhovno sodišče torej ni našlo razlogov, ki bi utemeljevali predlog obsojenčeve zagovornice, zato je njeno zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98. a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.