Sodba I Ips 265/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornice obsojenega B.L. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni B.L. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

[JEDRO] S trditvami, da naj bi sodba temeljila zgolj na nezanesljivem pričevanju priče K., vložnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v sodbah prve in druge stopnje, kar pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV] S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 6.11.2001 je bil obtoženi B.L. spoznan za krivega kaznivega dejanja poneverbe v službi po 3. in 1. odstavku 263. člena KZ ter mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4.4.2002 zavrnilo pritožbo zagovornice obtoženega B.L. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper navedeno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani je obsojenčeva zagovornica dne 16.7.2002 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uveljavila bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter predlagala, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje pred drugim spremenjenim senatom. Vrhovna državna tožilka K.U.K. je dne 1.10.2002 v odgovoru na zahtevo predlagala, da se jo zavrne kot neutemeljeno. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Čeprav obsojenčeva zagovornica uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi jo predvidevala 11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP, v resnici uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tega razloga pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljaviti. Uveljavljane zmotne ugotovitve sodišča prve in druge stopnje naj bi bile po mnenju obsojenčeve zagovornice zgolj trditve brez dokazne vrednosti, sodba pa naj bi temeljila zgolj na nezanesljivem pričevanju priče K., kar vse povsem jasno izraža izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sodbah prve in druge stopnje. Kršitve določb ZKP, ki jih uveljavlja obsojenčeva zagovornica, torej niso podane. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.