Sodba I Ips 163/2001 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornice obs. T.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena. Obs. T.B. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

[JEDRO] Sodišče izvede le dokaz, ki mora biti pravno relevanten, pravno relevantnost takega dokaza pa morajo stranke utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti.

[OBRAZLOŽITEV] S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 31.5.2000 sta bila obsojena T.B. in A.B. spoznana za kriva kaznivega dejanja poskusa goljufije po 1. odstavku 217. člena in v zvezi z 22. členom KZ. Obema je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri je bila obs. T.B. določena kazen 6 mesecev zapora, obs. A.B. pa kazen 5 mesecev zapora, obema s preizkusno dobo 1 leta. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila le zagovornica obs. T.B., katero je Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 12.10.2000 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zagovornica obs. T.B. v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da jo vlaga iz vseh razlogov iz 420. člena Zakona o kazenskem postopku, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP spremeni v korist obsojenca, ker ne gre za kaznivo dejanje, in ga oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo in zadevo vrne v novo sojenje. Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti, iz vsebine katere je mogoče tudi povzeti, da se obsojenčeva zagovornica ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Zahteva zagovornice obs. T.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitev materialnega zakona, očitno pri tem misli obsojenčeva zagovornica na kršitev kazenskega zakona, ko navaja, da je bil zakon kršen glede vprašanja, ali je imelo obravnavano ravnanje vse zakonsko predpisane znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom KZ, ni utemeljena. V dejanju, kot je opisano v izreku prvostopenjske sodbe, so namreč podani vsi znaki kaznivega dejanja poskusa goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom KZ. Z navedbami, da je mnenje izvedenca prometne stroke mag. F.J. napačno, ter z navedbami, da je sodišče povsem neutemeljeno verjelo policistu, pa zagovornica obsojenca nasprotuje dokazni oceni, sprejeti v pravnomočni sodbi, s tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Utemeljeno tudi ni stališče obsojenčeve zagovornice, da so bile v postopku kršene obsojenčeve temeljne z ustavo zajamčene osebne pravice, pri čemer se sklicuje na 29. člen Ustave Republike Slovenije. Tretja alinea navedenega člena sicer res določa, da mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena tudi pravica, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Vendar pa to ne pomeni, da mora sodišče ugoditi vsakemu dokaznemu predlogu, ki ga predlagajo stranke kazenskega postopka. Pravica sodišča pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena (1. odstavek 18. člena ZKP). Sodišče torej na podlagi proste presoje dokazov odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, in ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke, temveč izvede le dokaz, ki mora biti pravno relevanten, pravno relevantnost takega dokaza pa morajo stranke utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo v skladu s temi kriteriji, ko je na glavni obravnavi 31.5.2000 zavrnilo predlog obsojenčeve obrambe za zaslišanje prič S.Š., A.M., A.K., B.Š. in M.B., v razlogih sodbe pa je na strani 5 in 6 obrazložilo, zakaj izvedba predlaganih dokazov ni potrebna. Zato ni utemeljeno zatrjevanje obsojenčeve zagovornice, da zavrnitev dokaznih predlogov v sodbi ni obrazložena. Sicer pa je že pritožbeno sodišče v zvezi z enakimi razlogi, navedenimi v pritožbi, pojasnilo, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo vseh s strani obrambe predlaganih dokazov, ni kršilo določb kazenskega postopka, temveč je izvedlo le tiste dokaze, za katere je ocenilo, da so pravno materialno relevantni. Taka odločitev prvostopenjskega sodišča je bila tudi v skladu z določilom 2. odstavka 299. člena ZKP, po katerem je dolžnost sodišča skrbeti za to, da se zadeva vsestransko razčisti, da se dožene resnica ter da se odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari. V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane. Zato in ker obsojenčeva zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti smiselno uveljavlja tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati, je Vrhovno sodišče njeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP). Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.