Sodba I Ips 354/2003 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornice obdolženca D.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] V sklepih o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, izdanih po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave oziroma po pravnomočnosti obtožnice, se sme sodišče po ustaljeni ustavnosodni praksi glede utemeljenosti suma sklicevati na takšen sklep oziroma obtožnico, če je utemeljen sum v teh odločbah obrazložen in če se okoliščine niso spremenile do te mere, da bi nastal dvom o njegovem obstoju.

[OBRAZLOŽITEV] Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je ob preizkusu pripora po vložitvi obtožnice po 2. odstavku 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženemu D.G. podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je pritožbo obdolženčeve zagovornice zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčeva zagovornica dne 24.11.2003 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in predlagala, da vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločitev. Vrhovni državni tožilec A.P. je na zahtevo odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, da v obrazložitvi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ter da so pri dejanjih, opisanih pod točkama 3 in 4 obtožnice, razlogi protispisni, ni podana. Očitek, da bi bil zunajobravnavni senat o podaljševanju pripora po vloženi obtožnici dolžan ocenjevati dokaze, ni upravičen. Senat je bil dolžan preveriti, ali dokazni viri dovoljujejo oceno, da je glede vsakega posamičnega kaznivega dejanja utemeljenost suma izkazana. Presoja dokazov je zaradi uresničevanja načela neposrednosti pridržana razpravljajočemu senatu. Ob obdolženčevem priznanju storitve šestih od osmih očitanih dejanj glede teh šestih dejanj zadostuje navedba, da utemeljenost suma izhaja iz obrazložitve obtožnice in iz posameznih predlaganih dokazov. Glede kaznivih dejanj pod točkama 3. in 4 obtožnice, ki jih obdolženi ne priznava, pa se obe sodišči pri obrazložitvi utemeljenosti suma upravičeno sklicujeta na izpovedbi prič N.B. in A.S. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vložnica zahteve navaja, da izpodbijani prvostopenjski sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, iz katerih bi bila razvidna utemeljenost suma, da je obdolženec storil kazniva dejanja. Po njenem mnenju ne zadošča sklicevanje na vloženo, vendar še ne pravnomočno obtožnico in njeno obrazložitev ter naštevanje "naziva dokumentov iz zapisnikov", ki so v spisu. Zunajobravnavni senat bi moral tudi ob podaljševanju pripora v tej fazi kazenskega postopka presoditi dokaze in utemeljiti, kateri dokazi in dejstva, ki izhajajo iz njih, kažejo na obstoj utemeljenosti suma glede vsakega posamičnega kaznivega dejanja. Zagovornica po navedenem ugotavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Obstoj utemeljenega suma, ki je temeljni pogoj za pripor, mora sodišče preizkušati ves čas postopka, saj se okoliščine lahko spremenijo. Vendar pa to ne pomeni, da mora v vsakem sklepu o odreditvi oziroma podaljšanju pripora vedno znova obrazloženo ugotavljati, ali je ta zakonski pogoj izpolnjen. V sklepih o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, izdanih po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave oziroma po pravnomočnosti obtožnice, se sme sodišče po ustaljeni ustavnosodni praksi, glede utemeljenosti suma, sklicevati na takšen sklep oziroma obtožnico, če je utemeljen sum v teh odločbah obrazložen in če se okoliščine niso spremenile do te mere, da bi nastal dvom o njegovem obstoju. Tako je v obravnavanem primeru ravnalo tudi sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da utemeljen sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja pod obtožbo, izhaja iz vložene obtožnice oziroma njene obrazložitve, podkrepljene z dokazi, ki jih sklep našteva, vključno z zagovorom obdolženca, ki prizna šest od skupno osmih kaznivih dejanj. Na opisan način je bila opravljena ustrezna presoja tega zakonskega pogoja za pripor, četudi obtožnica še ni bila pravnomočna, saj vložnica zahteve ne trdi, da dokazi, zbrani v preiskavi, ne opravičujejo utemeljenega suma. Na enako procesno kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP se zagovornica sklicuje tudi zaradi domnevne "protispisnosti"; ta naj bi se v izpodbijanem pravnomočnem sklepu kazala v tem, da sta nižji sodišči kot enega od dokazov za obstoj utemeljenega suma upoštevali tudi obdolženčev zagovor, čeprav je obdolženec zanikal storitev kaznivih dejanj, opisanih pod točkama 3 in 4 obtožnice. Procesna kršitev, ki jo uveljavlja zagovornica, bi bila podana, če bi sodišče v obrazložitvi odločbe napačno povzelo vsebino izpovedbe obdolženca oziroma če bi, izhajajoč iz obravnavanega primera npr. navedlo, da je obdolženec priznal vseh osem kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa iz obtožnice zgolj povzelo dokaze, s katerimi je podkrepljen utemeljen sum, ne da bi posebej opredelilo, na katero kaznivo dejanje se nanaša posamezen dokaz, vključno z obdolženčevim zagovorom. Takšno obrazložitev utemeljenosti suma je treba razlagati v povezavi z obrazložitvijo obtožnice, na katero se izpodbijani sklep sklicuje, iz te pa je razvidno, s katerimi od naštetih dokazov in v kakšnem obsegu je izkazan utemeljen sum glede posamičnih kaznivih dejanj. Kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zato je vrhovno sodišče zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.