Sodba I Ips 382/2003 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obdolženega A.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Presoja razlogov za podaljšanje pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom z dne 12.12.2003 deloma ugodilo predlogu preiskovalne sodnice za podaljšanje pripora in zoper obdolžene A.Š., N.K. in D.H. iz razloga po 3. točki 1.

odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor še za dva meseca, to je do 16.2.2004, predlog za podaljšanje pripora zoper obdolženega S.V. pa je zavrnilo.

Zagovornik obdolženega A.Š. je dne 24.12.2003 zoper navedeni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka" in predlagal, da se pripor obdolžencu odpravi ali pa nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovna državna tožilka B.B. je odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Mnenja je, da so v konkrektnem primeru izpolnjeni in obrazloženi vsi pogoji za podaljšanje pripora. Zagovornik se le ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in ga ocenjuje drugače kot sodišče v napadanem sklepu. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni dovoljeno vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, saj je sodišče na 5. in 6. strani sklepa konkretno obrazložilo, v čem vidi ponovitveno nevarnost, na 6. in 7. strani sklepa pa so navedeni tudi razlogi o tem, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi. Ugotovljen je tudi utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, saj je zoper njega pravnomočno uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja po 2. točki 2. odstavka 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornikove navedbe je mogoče strnjeno povzeti v naslednje ugotovitve: 1. Zaradi zagotovitve varnosti ljudi pripor obdolženega A.Š. ni neogibno potreben, isti cilj bi bilo mogoče po mnenju zagovornika doseči tudi z milejšim ukrepom - hišnim priporom, saj je obdolženčevo prebivališče v neposredni bližini policijske postaje, kar omogoča stalen nadzor policije; 2. Dejstvo, da so obdolženčeve premoženjske razmere po oceni sodišča zelo dobre, že samo po sebi izključuje potrebo po ponavljanju kaznivih dejanj zaradi pridobivanja premoženja. Od napada na oškodovanca P. je minilo dalj časa, obdolženec je bil več kot dve leti od tedaj na prostosti, pa v tem času ni prišlo do ponovnega napada na oškodovanca, niti do groženj. Zaradi navedenega se zagovornik zavzema za odpravo pripora ali njegovo nadomestitev s hišnim priporom.

Zagovornikovo uvodno sklicevanje na "bistvene kršitve določb kazenskega postopka in druge kršitve določb kazenskega postopka" v zahtevi za varstvo zakonitosti ne omogoča njenega preizkusa, ker so zatrjevane kršitve zakona povsem nekonkretizirane in tako uveljavljane v nasprotju z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP, po kateri morajo biti kršitve zakona v zahtevi izrecno navedene in obrazložene. Tudi v obrazložitvi zahteve zagovornik ne uveljavlja in ne izkazuje kršitev zakona, pač pa zgolj na podlagi drugačnega vrednotenja posameznih okoliščin smiselno zanika obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ter neogibnost pripora za varnost ljudi, s čimer oporeka pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče je v izpodbijanem sklepu sklepalo na realno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj s prvinami nasilja iz koristoljubnih nagibov na podlagi teže in načina storitve kaznivega dejanja ter okoliščin, da je obdolženi A.Š. že bil obsojen zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 218. člena KZ in da je zoper njega vložena obtožnica zaradi enakega kaznivega dejanja, storjenega v sostorilstvu. Posebej je poudarilo njegovo vlogo pri storitvi kaznivega dejanja, saj naj bi bil on tisti, ki je kontaktiral z neznanimi naročniki in za storitev kaznivega dejanja pridobil ostale obdolžence. Tudi zavidljive gmotne razmere doslej nezaposlenega obdolženca v povezavi z ostalimi okoliščinami po oceni sodišča utrjujejo sklep o nevarnosti ponavljanja koristoljubnih kaznivih dejanj z uporabo nasilja. Sodišče se je v izpodbijanem sklepu obrazloženo opredelilo tudi glede neogibnosti pripora za varnost ljudi ter zavrnilo možnost, da bi bilo tudi s hišnim priporom kot milejšim ukrepom mogoče odpraviti nevarnost ponavljanja takšnih kaznivih dejanj. Iz navedenega tako izhaja, da se je sodišče do vprašanj, ki jih problematizira vložnik zahteve, določno opredelilo in navedlo tudi prepričljive razloge za svojo odločitev, ki ji ni mogoče odreči razumne presoje.

Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).